Sporedi cerkvenih pesmi

Sporedi cerkvenih pesmi so namenjeni kot pomoč pri oblikovanju sporedov pesmi za BOGOSLUŽJE V KATOLIŠKI CERKVI Rimskega obreda po misalu pp Pavla VI.; sicer so ponekod tudi opombe ali pojasnila za druge Zahodne in Vzhodne katoliške ali tudi pravoslavne obrede, a zgolj z vidika boljšega sodelovanja pri Rimskem obredu v slovenskem (ali latinskem) jeziku in boljšega razumevanja še vedno veljavnega misala Pija XII. ("tridentinska" latinska maša).

Na teh straneh ni notnega gradiva v grafični obliki, ampak so samo seznami oziroma predlogi pesmi in nekateri povzetki teoretičnih znanj s področja cerkvene glasbe ter praktični bogoslužno glasbeni napotki - je pa tu desno objavljenih nekaj povezav in mest, kjer je moč natisniti ali kupiti tudi Note.

Ti sporedi so bili v večini napisani pred letom 2000, posodobljeni in bolj natančni so izhajali v reviji Cerkveni glasbenik založbe Družina v letih od 2015 do 2018, kolikor pa dopušča čas, se posodabljajo tudi te strani.

POJASNILA za lažjo uporabo teh strani:

Do ogleda vsebine je prosta pot preko NAVIGACIJE na desni strani - ni se potrebno registrirati kot Uporabnik, le "klikajte" po desnem meniju in se vam bodo vsebine prosto odpirale. Ker vas največkrat zanima oblikovanje sporeda pesmi pri obhajanju svete maše, predlagam obisk povezave ZAKRAMENTI - Sveta maša (evharistija) - izbran mašni del itd. ter po tem še ustrezni čas v povezavi CERKVENO LETO, kjer lahko dobite še dodatne vzpodbude za bolj doživeto in bogoslužno logično petje svete maše in drugih zakramentov, da bo petje povzdigovalo duha k Bogu.

V Sloveniji je cerkveno ljudsko petje Katoliške Cerkve Rimskega obreda večinoma vezano na petje štirih mašnih procesijskih pesmi (namesto spremenljivih spevov - proprija, kot je to predpisano v Rimskem obredu), ki se pojejo za začetek svete maše (namesto vstopnega speva, ki spremlja prihod mašnika), med pripravo darov (namesto nekdanjega darovanjskega speva, ki je spremljal prinašanje darov), med obhajilom (namesto obhajilnega speva, ki je spremljal prihod vernikov k obhajilu) in za konec svete maše med odhajanjem mašnika in vernikov, a če se pri sveti maši še kaj poje, je to po logiki besedila mašne knjige (misala) najprej petje tipično pevskih sestavin: SZ pesem - PSALM, potem ALELUJA ter vsem vernikom namenjena pevska sestavina dela hvalospeva katerekoli izbrane evharistične molitve - SVET in blagoslovljen, šele potem sledi pevska nadgradnja svete maše s petjem vseh ostalih stalnih (ordinarij) in drugih, npr. spremenljivih mašnih spevov (proprij) ali tudi pesmi med procesijskimi deli sv. maše (prihod, prinašanje darov, prihod k obhajilu, odhod) - več o tem glejte na desni povezavo Teorija - Pevske sestavine.

Za stalne mašne speve (ordinarij: Gospod, usmili se; slava; vera; svet; Jagnje Božje) se mora pri sveti maši v slovenskem jeziku po misalu Pavla VI. vedno vzeti bogoslužno besedilo, ne parafraze (npr. iz mašne pesmi Oče večni v visokosti kitica Čast Očetu na višavi ni dovoljena namesto moljenja ali petja slave, ampak morajo vsi, mašnik in verniki, moliti ali peti slavo po besedilu misala), dokler ni novega dovoljenja iz Svetega sedeža v Vatikanu v Rimu za uporabo slovenskih ljudskih parafraz ordinarija po misalu Pavla VI., če sploh kdaj bo, saj je bilo to nekdaj dano za obhajanje latinske maše po misalu Pija XII. med slovenskimi verniki (podobno za Nemce) zaradi vzporednega slovenskega petja ob manj razumljivi "tridentinski" latinski sveti maši, da so tudi verniki lahko v svojem jeziku sodelovali pri obredu v njim po večini tujem jeziku. Je pa res, da so mašne kitice parafraz natisnjene v aktualni pesmarici Slavimo Gospoda, ki ima škofov "nihil obstat" ("nič proti" veri) in "imprimatur" ("naj se tiska"), brez opombe, da se lahko pojejo le pri sveti maši v latinskem jeziku po misalu Pija XII., ne pa tudi pri slovenski sveti maši po misalu Pavla VI. - po tej logiki je morda dovoljeno peti tudi te parafraze stalnih mašnih spevov pri slovenski sveti maši, če se škof, ki daruje konkretno sveto mašo, tako odloči ali to dovoli mašniku za konkretno sveto mašo (ne more pa o tem odločati vernik, tudi če je zborovodja ali organist ali predpevec), saj je Jezus mašni red Zadnje večerje (svete maše) zaupal svojim naslednikom, apostolom, ti pa svojim naslednikom, škofom, katerim predseduje rimski škof (papež). Če oni dovolijo, je dovoljeno, sicer ne!

Prav tako se namesto psalma ne sme peti druge pesmi, npr. kitice mašne pesmi - tu pa ni izjem, tako so določili škofje, ki so od apostolov, oni pa od Velikega duhovnika Jezusa Kristusa zadolženi za pravila in red maševanja, vključno s petjem pri sveti maši! Od njih dovoljena izjema je le pri sveti maši z otroki, ko se namesto psalma lahko poje psalmsko ali alelujno pesem, prilagojeno otrokom. Lahko pa se npr. v postnem času pri svetih mašah brez večine otrok evangeljske kitice mašnih pesmi pojejo tik pred evangelijem, ker v postu ni aleluje, a šele ko se odpoje ali prebere psalm oziroma drugo berilo, če je, nikakor pa ne namesto psalma, ker to niso psalmske kitice mašnih pesmi. Seveda pa lahko kot psalm uporabimo tudi kak drug bolj primeren psalm, ki ni naveden v lekcionarju (knjigi beril) za konkretno sveto mašo, ki jo želimo obhajati, in ga ljudstvo bolj zna peti (ali vsaj odpev), ali pa uporabimo nekdanji gradual (stopniščni spev - pel se je na stopnicah, ki so vodile do ambona, kjer se je bral evangelij). Pač pevske sestavine po misalu Pija XII. so smiselno uporabne tudi pri slovenski sveti maši po misalu Pavla VI., tudi če so v latinskem jeziku, dokler rimski škof z zborom škofov ne odloči drugače.

Če je sveta maša združena s pogrebnim obredom, pa glejte še povezavo BLAGOSLOVI - Pogreb (pogreb pač ni zakrament, ampak le zakramental, blagoslov pokojnega) oziroma če gre za poročno sveto mašo, glejte povezavo ZAKRAMENTI - Sveti zakon.

Pazite tudi na praznik Jezusovega darovanja (Svečnice), ki ga ne boste našli v sklopu Božičnega časa Cerkvenega leta, ampak v sklopu CERKVENO LETO - MED LETOM I (nekdaj predpostne nedelje), saj Svečnica ni več božični praznik, kot nekdaj, čeprav po slovenski tradiciji jaslice ohranjamo do Svečnice, ampak po novem redu sodi v 1. del časa med letom, torej v čas za božično dobo in pred postom; 2. del časa med letom (nekdaj pobinkoštne nedelje) pa je po velikonočni dobi, torej čez poletje in traja do pred adventa, ko se po nedeljskem prazniku Kristusa Kralja spet začne novo Cerkveno leto.

Tudi Marijine in svetniške ter angelske praznike boste vse skupaj dobili v sklopu CERKVENO LETO, čeprav marsikateri od njih pade vedno v poseben čas cerkvenega leta (npr. Marijino oznanjenje in sv. Jožef sta običajno v postu - le včasih tudi v velikonočnem času -, a v tem primeru s postom ali velikonočnim časom nimata zveze).

Prav tako morate ločiti med prazniki Velikonočnega tridnevja in prazniki Velikonočne dobe po Veliki noč. Po judovski bosoglužni navadi je bil dan mišljen od Sončnega zahoda do zahoda, zato po tej navadi sledimo tudi v krščanstvu, npr. Velikonočno tridnevje obsega (1.) Veliki petek s predhodnim četrtkom zvečer (Zadnja večerja je dopolnjena na križu), (2.) Veliko soboto s predhodnim petkom zvečer (tišina groba) in (3.) Velikonočno nedeljo oziroma Veliko noč s predhodno Velikonočno vigilijo na Veliko soboto zvečer (praznik vstajenja ob zori Velike noči). Danes pa večinoma v Velikonočno tridnevje štejemo (1.) Veliki četrtek, (2.) Veliki petek in (3.) Veliko soboto, med tem ko je Velika noč, največji krščanski praznik, temelj krščanske vere, nekakšen vrh praznovanja, ki "pogleda" iz Velikonočnega tridnevja in se že drži naprej Velikonočnega časa, dobe, ki traja od Velikonočnega ponedeljka naprej preko Velikonočne osmine in Vnebohoda tja do Binkošti, skupaj 50 dni.

Za prve petke in prve sobote lahko uporabite spored pesmi za praznika Marijinega in Jezusovega Srca v juniju, torej iščite v času med letom, tj. CERKVENO LETO - MED LETOM II - Srce Jezusovo oz. tudi v razdelku MARIJA.

Tudi Papeška nedelja nima stalnega mesta v Cerkvenem bogoslužnem koledarju, saj je vezana na dan izvolitve aktualnega papeža. Tako je bila pri papežu Janezu Pavlu II. to 2. nedelja v oktobru, pri papežu Benediktu XVI. nedelja po 19. aprilu, pri papežu Frančišku pa je prva primerna nedelja po 13. marcu oziroma drugače, če papež ne želi imeti posebne papežke nedelje. Papežko nedeljo sicer tu dobite v razdelku MED LETOM II.

Bogoslužni red je kot naše krščansko bogoslužno življenje, krožna (navidezno ponavljajoča), a vendar spiralna pot naprej vse bližje k našemu cilju, večnem življenju z Bogom. Lahko tudi rečemo, da se iz leta v leto bogoslužno gibljemo med dvema poloma: Jezusovim rojstvom (Božič - učlovečenje) in Jezusovim vstajenjem od mrtvih (Velika noč - premagana smrt), torej po smrti preje rojenega telesa do rojstva za nebesa (življenje človekovega duha v poveličanem telesu). Po prapodobi oziroma pravzoru za stvarjenje človeka in vsega stvarstva, torej po Božjem Sinu Kristusu Jezusu (Maziljenemu Odrešeniku) se preko bogoslužja iz greha in ran upodabljamo nazaj v našo prvotno Božjo podobnost (Imago Dei) - počasi, iz leta v leto nam gre na bolje - ali pa ne, odvisno od našega sodelovanja z Jezusom, ali se mu po duhovniku spovemo grehov, ali so naša dela odraz tega, kar govorimo, ali verujemo, kar molimo in obratno, ali v molimo tako, kot verujemo (lex credendi, lex orandi - zakon vere, zakon molitve)! Vsi ljudje smo le navadni smrtniki, ranjeni od greha, egoizma, napuha, ki po svetem krstu v Kristusu, Njegovem usmiljenju, upamo na večno življenje, torej na življenje tudi po zemeljski smrti - sicer pa če to ne verjamemo, če si tega ne želimo, nas čaka le večna (kozmična) smrt (stanje brez stika z Bogom, brez Življenja, stanje zla, ki nas razžira v dno duše). Tako nas uči edino prava krščanska (dokončno od Kristusa razodeta) katoliška (vesoljna) vera v več variantah (razni obredi iste vere: zahodni rimski z dvema misaloma, milanski, ... in vzhodni, npr. Bazilija Velikega ipd.), podobno pravoslavna (manjka jim le edinost s papežem), ne pa protestantska, luteranska, kalvinska, binkoštna, baptistična, anglikanska, prezbiterijanska, ... (poleg edinosti s papežem jim manjkajo še nekateri zakramenti ter duhovništvo oziroma mašništvo), tudi ne jehovska, judovska in muslimanska (poleg zgoraj naštetega jim manjka priznavanje Kristusa za Božjega Sina ali tudi za preroka ali tudi vera v Boga Sveto Trojico), tudi ne azijska verstva (poleg zakramentov in edinosti s papežem jim manjka vera v Boga Stvarnika ali če to imajo, jim manjka priznavanje Kristusa za Božjega Sina ali tudi za preroka ter vera v Boga Sveto Trojico, brez češčenja drugih tisočev bogov), da ne govorimo o drugih verstvih ali duhovnostih, ki se Boga niti ne dotikajo ali imajo več bogov (od podob in moči iz narave, do bogov pojmov ali čustev, npr. bog vetra, groma, sonca, vojne, ljubezni, spolnosti, trgovine ipd., kar poznamo iz poganskih ver Rimljanov in Grkov). A to ni obsodba vernikov, pač vsak človek je svoboden, da sam po svoji vesti svojo duhovnost živi v izbrani veri ali duhovni poti ter svobodno išče naprej, v kolikor mu dotedanja duhovna pot več ne ustreza. Zaradi vere nihče ni več, niti manj, velik je le Bog, ljudje pa smo si med seboj po pomembnosti in grešnosti enaki in vsi vredni enakega spoštovanja. Kdor ubija v imenu Boga ali drugih idej duha, je hudičev sodelavec, ne vernik Boga.

ZVRSTI ali slogi cerkvenega ljudskega petja:

Izhodišče je klasično slovensko cerkveno ljudsko petje, zato so številke ob pesmih vzete iz bogoslužne pesmarice Slavimo Gospoda (okrajšano SG, izdala Mohorjeva družba, Celje 1988), drugje, npr. pri zborovskih neljudskih skladbah, pa so navedeni vsaj avtorji (pri založbi Družina je izšlo kar nekaj zbirk cerkvenih skladb za mešane in moške zbore).

Do nekaterih cerkvenih popevk je tu nekoliko zadržano stališče (pri Družini je sicer kljub pomanjkljivim popravkom harmonije ipd. z vsemi dovoljenji izšla zbirka nekaterih takih skladb skupnosti Emanuel z naslovom On živi - poleg drugih popevkarskih cerkvenih pesmaric pri drugih ustanovah - ki pa razen morda nekaterih pesmi "še" nimajo povsem vseslovenske ljudske "moči" za uporabo pri bogoslužju). Zadeva glede siceršnje (navidezne) globalne bujnosti cerkvenih popevk ("sacro pop" ali "sodobna krščanska popularna glasba, kakor je to zvrst po ameriškem zgledu definiral duhovnik Janez Rus še kot absolvent etnologije) se torej še prečiščuje, saj gre za novost zadnjih desetletij, zadnjega stoletja, ki ni vzklila iz tradicije gregorijanskega korala, ampak iz protestantskih karizmatičnih cerkva, npr. skupnosti Kalvarija. Več na to temo glej tu desno v razdelku Sporedi za otroke!

Poleg tega nekatere cerkvene popevke kljub praktični uporabi v liturgiji vendarle liturgično niso primerne, pač ne puščajo miru v duhu, nasprotno pa je uporaba gregorijanskega korala, ki velja za najodličnejšo liturgično glasbo, v praksi preveč zamrla ali sploh še ni zaživela kot del slovenskega ljudskega petja (izjema je Aleluja po 6. ton. načinu, prefacij oz. predglasje evharistične molitve in litanije vseh svetnikov), ker gre po večini za razkorak med slovansko in romansko (ne samo jezikovno) kulturo ter razliko v razvoju stopnje duha Slovencev in posameznih viškov duha dosedanjih civilizacij, ki so doprinesle svoj delež k razvoju napevov gregorijanskega korala (torej ne gre samo za delni razkorak v odnosu do romanske ali cerkvene meniške kulture). Cerkev od Slovencev še čaka svoje cerkvenoglasbene viške, ki bodo prepričale kristjane vsega sveta, kakor se npr. to že delno dogaja z nekaterimi zborovskimi skladbami Marijinih pesmi, pa tudi naše slovensko cerkveno ljudsko petje običajno na romanjih v tujini pri tujcih vzbuja občudovanje.

Kljub vsemu se zadeve glede gregorijanskega korala oživljajo oziroma postavljajo na primerno mesto tudi v slovenski liturgiji. K temu je posredno doprineslo vnašanje vzorov meniškega gibanja iz Taizeja v Franciji, za katero skupnost je skladatelj J. Berthier po zakonitostih gregorijanskega korala zložil vrsto kratkih meditativnih sodobnejših enostavnih napevov (večinoma na dele tipičnih psalmskih ali mašnih besedil), zelo primernih za bogoslužno uporabo pri krščanskih bogoslužjih, ne samo pri evangeličanskih, ampak tudi v katoliški Cerkvi, lahko tudi prevedenih v razne jezike - npr. tudi v slovenski jezik - in zlasti pri verni mladini sprejetih kot redni glasbeni sopotnik ob cerkvenih popevkah. Glej tu desno Sporede za otroke in Note. Velik zaklad pesmi za otroke in mladino pa ponujajo tudi Mihelčičeve zbirke (nekatere so že ljudske, zato so tudi v SG).

V Cerkvi na Slovenskem in tudi po svetu pač ustvarjamo sintezo klasičnega izročila in novitet v Cerkveni glasbi, saj Sveti Duh veje, kjer (in kadar) hoče! Mu sledimo? Ne, zato še tale poduk: Zadeva ni enostavna, saj je mnogo duhov, zato tudi mnogo ver, mnogo vidikov resnice, poti do resnice, a Resnica pa je le ena, ker le eden je Sveti Duh! Poslal ga je Božji Sin Jezus Kristus, ki je v edinosti z Očetom. Ta Sveti Duh, ki torej izhaja iz Očeta in Sina oziroma izhaja iz Očeta po Sinu, je z nami vsepovsod; božji duh nam je bil dan že ob spočetju, sicer ne bi zaživeli, simbolično se to telesno nadgradi ob rojstvu s prvim udihom zraka, še posebej pa ga sprejmemo z zakramentom sv. krsta (in sv. birme, ki sv. krst dopolnjuje, saj nam je pri njem še posebej vdihnjen Sveti Duh za javno delovanje - oznanjevanje s svojim življenjem, dejanji, šele potem tudi z besedo), zato smo tempelj Svetega Duha, božja podoba, pravzor pa je Božji Sin Jezus Kristus - Beseda (zato kristjani nismo verstvo knjige, saj je temelj živa Beseda, ob njej pa seveda tudi Sveto pismo). Njega prejemamo s sv. obhajilom pri sv. maši (evharistiji - zahvalni daritvi). Da je Bog duh in da je le eden Bog in da so tri osebe enega Boga (Oče, Sin in Sveti Duh) nam je povedal Božji Sin, ko je živel na zemlji, kakor je zapisano v evangelijih (zapisih vesele novice o Odrešeniku Maziljencu Jezusu iz Nazareta). Zakaj bi ne verjeli temu razodetju in se trmasto trudili v nekih svojih nemočnih človeških iskanjih, ko pa Bog sam najbolje lahko pove, kako je z Njim, z Bogom. Kdo je kakor Bog?!? Nihče. A če evangelijem ne verjameš, če ne verjameš, da je Jezus Kristus res pravi človek in pravi Bog, ker je Božji Sin, rojen iz Device Marije za življenje na zemlji, je težko sprejemati resnice krščanske vere in težko živeti po tej veri. Potem si pač drugačne vere, ali pa ateist, ki pa imaš tudi neko svojo vero v življenje in neko svoje obredje, npr. nedeljsko nakupovanje ali kaj podobnega, kar je tvoja duhovnost. Če pa želiš biti veren, pa nimaš tega notranjega življenja duha vere in nimaš odnosa do Boga, se preprosto začni v svojem srcu, v svoji notranjosti, v svojih mislih z Njim pogovarjati, po domače, s svojimi besedami, za zaključek pa še zmoli neko molitev, npr. očenaš. Bog ti bo odgovoril z besedo v tvoji notranjosti, za katero boš jasno vedel, da ni tvoja, ali z življenjskimi okoliščinami, ki bodo znamenje odgovora Boga, ali z obojim. Bog te blagoslovi!

KONTAKT:
Predloge ali vprašanja v zvezi s sporedi cerkvenih pesmi pri bogoslužju lahko tudi napišete na javnih e-straneh foruma Cilka (če še niste prijavljeni, se morate preje prijaviti in počakati, da vas administrator potrdi) ali pišete na e-naslov sporedi-pesmi@scd.si. Berite tudi Cerkveni glasbenik založbe Družina ali stare predvojne številke (v desnem stolpcu pod C).

Matjaž Meglič, arhitekt (FA UL), organist (OT TF in KONSE Celovec), teolog (TF UL), Lom pod Storžičem 71, 4290 Tržič, Republika Slovenija, Evropska zveza, telefon 041 545 197

Več o moji dejavnosti pa na https://m-arh.weebly.com/ ali klik na M+ARH.