- CERKVENO LETO
- ZAKRAMENTI
- BLAGOSLOVI
- POBOŽNOSTI
- BREVIR
- Teorija, zgodovina, reference
- Sporedi za otroke
- Povezave
- Note
- Uporabnik
Teološko duhovna razlaga praznika:
S stališča teologije ločimo tri vidike Kristusa Kralja: zemeljski Kralj (Cvetna nedelja), Kralj življenja, zmagovalec nad smrtjo (Velika noč), Kralj živih in mrtvih, sodnik ob koncu časov (Kristus Kralj vseh večnih časov). Smrt je nenaravna, saj ni bila ustvarjena od Boga, ampak je posledica greha, kraljestva zla, Satana, ki je bilo z Jezusovim vstajenjem od mrtvih dokončno zlomljeno. Jezusovo kraljestvo pa je kraljestvo ljubezni, zato so v tednih pred in po nedelji Jezusa Kristusa, Kralja vesoljstva poudarki na karitativnih dejavnostih (npr. Teden Karitas) ali sočutju do trpečih (npr. Teden zaporov). Zlasti s tem zadnjim vidikom oz. praznikom so navadno povezana tudi vprašanja iz eshatologije (nauk o poslednjih rečeh), npr.: Kdaj bo prišel Jezus v drugo na zemljo? Tu kaj hitro lahko zapademo v krivoverski nauk (herezija), ki so ga oznanjali že milenaristi; ti so (eshatološko gledano) čakali prihod ob tisočletju (milenium), oz. so verovali v prihodnje Gospodovo kraljestvo na Zemlji, ki bo trajalo tisoč let. Podobne napovedi so se širile tudi okrog leta 2000 in se bodo še naprej v povezavi z raznimi načini štetja zemeljskih dni. To gibanje se znotraj krščanstva imenuje mileniarizem (mille – lat. tisoč) ali hileazem (hile – gr. tisoč) in je herezija, napačen eshatološki nauk, ker zgodovino odrešenja razume napačno. Sklicujejo se na Raz 20-22 in ga razlagajo, da bo ob koncu časov, po 6000 letnem ustvarjanju odrešenjske zgodovine (kakor je Bog 6 dni ustvarjal Zemljo), satan za nekaj časa uklenjen in potem bo Kristus pravičnim na Zemlji vladal še 1000 let (alegorično kot 7. dan počitka, potem ko je Bog ustvaril svet), torej milenium – tisočletno Kristusovo oz. Božje kraljestvo na Zemlji, v katerem bodo kraljevali sveti skupaj z Jagnjetom v predokusu tega, kar bo dokončno prišlo čisto na koncu časa. V tem času se bodo kristjani lahko odpočili od prejšnjih stalnih napadov hudega duha. Umrli do tega mileniuma naj bi šli vsi čakat v podzemlje, razen mučencev, ki pa gredo takoj v nebesa. Potem bo satan še enkrat, a tokrat le za kratek čas, izpuščen na prostost, zatem pa bo dokončna zmaga Jagnjeta in sodba, po kateri bodo slabiči dokončno pahnjeni v pekel. Mileniaristi so v svojem bistvu okuženi z apokaliptičnim načinom mišljenja, neučakani, zato hočejo kar sami vzpostaviti to tisočletno kraljestvo; Eco je rekel, da je mileniarizem živčno pričakovanje konca sveta. Kot je bilo rečeno, ta razlaga temelji na fundamentalističnem branju zadnjih poglavij (20-22) knjige Razodetja, ki pa jih moramo brati alegorično in ne dobesedno, saj gre za posebno zvrst apokaliptične literature, ki velja za privatno razodetje, zakar je izmed še drugih judovskih apokaliptičnih del le ta izjemoma vključena v SP kanon, razlaga pa je ravno zaradi tega izjemoma pridržana le Cerkvi, kajti bistvo sporočila knjige Razodetja je, da hudi duh nima zadnje besede in da je vse v Božjih rokah. Podobno mileniarizmu trdi tudi minearizem, pa tudi nauk o kozmičnem tednu: ker je Bog 7 dni ustvarjal, bo življenje na Zemlji trajalo 7000 let, potem v osmem tisočletju (8. dan) pa bo že večno nebeško kraljestvo. V Cerkvi so včasih nekateri posamezniki, stanovi, redovi ali skupine (frakcije) kar sami razglašali, da že živijo to tisočletno kraljestvo, da so oni nosilci tega kraljestva. Najhujši pa so sekularizirani minearizmi, npr. Hitlerjev tretji rajh, Stalinov komunizem,… pri katerih je značilno, da »ne gre za vse, ampak za nekatere« (arijska rasa, proletariat) in nekaj te mrzlice je vedno znova prisotne (nauki o »izbrancih«, ki se med izbrane določijo sami, ne po Kristusovi sodbi na osnovi naših del).
Zanimive so ideje trinitarične zamisli zgodovine v delih meniha Joahima da Fiore iz 12. stoletja, sicer delno heretične, krivoverske, torej neočiščene, a vendar zaradi nekaterih vizionarskih elementov vredne omembe: Joahim da Fiore si zgodovino pod vplivom antičnih predstav o zgodovini zamišlja v treh dobah, najprej doba Očeta, nato Sina in končno Sv. Duha. Doba Očeta je doba Postave, zelene barve, začela se je na začetku sveta oz. s stvarjenjem Adama in traja do Kristusovega prihoda (prvih pet dob sveta od Adama do Ozije), tj. 63 generacij v treh skupinah po 21: od Adama do Izaka, od Jakoba do Amasije, od Ozije do Kristusa. Doba Sina ali evangelijev oz. modrosti in Cerkve (šesta doba sveta), modre barve, naj bi trajala prav tako 63 generacij v treh skupinah po 21, po drugi interpretaciji na podlagi Mt 1,17 pa 42 generacij po 30 let, torej do leta 1260 (utemeljeno na Raz 11,3; 12,6) in je stopnja med mesom in duhom, zaznamovana z duhovniki, duhovniškim celibatom, milostjo, doktrino (nauk) in disciplino (red, hierarhija). Ob koncu Sinove dobe je predvideval prihod Antikrista (govori celo o dveh, o poslednjem in o tistem, ki je že vstal in preganja Cerkev) in vnovičen prihod Sina na svet, konec časov in uresničenje eshatoloških pričakovanj ter prihod nove dobe miru in ljubezni. To bo kratka doba Svetega Duha (sedma doba sveta), rdeče barve, preseženje Stare in Nove zaveze, ko se bodo ljudje prerodili s pomočjo svobode, ljubezni in veselja, doba »Večnega evangelija«, ki ga bo oznanjal nov meniški red pravičnikov (Ordo iustorum), poduhovljenih menihov, sestavljenih iz oratorija duhovnikov in klerikov ter iz oratorija poročenih laikov, »pokvarjena Cerkev« pa bo morala prepustiti prostor »Cerkvi Duha«. »Doba Svetega Duha naj bi prinesla novo duhovno razumevanje evangeljskega poslanstva, v katerem naj bi nov red duhovnih ljudi pod vodstvom Kristusu podobnega voditelja prevzel mesto škofov. Papeška duhovniška Cerkev naj bi »razpadla«, njene zakramente pa naj bi nadomestilo ulitje milosti in spoznanja. Cerkvena hierarhija naj bi postala nepotrebna. Duhovna inteligenca Svetega pisma, ki je v daru Svetega Duha, bo postala popolna v tem tretjem stanju sveta. Izhaja iz soglasja med črko Stare zaveze, ki se tiče Očeta, in črko Nove zaveze, ki se tiče Sina. Vse tri dobe so razdeljene v sedem obdobij, ki jih zaznamujejo pomembni prehodi, preračunani po generacijah. Dnevom stvarjenja odgovarja vzporedno sedem momentov zgodovine stare zaveze in sedem etap zgodovine nove zaveze, ki so časi Cerkve. Prvo obdobje tretje dobe bo obdobje Angela, ki prinaša »Večni evangelij«. … V prvi dobi je bil človek pod postavo (sub lege), v drugi je v milosti (sub gratia); v tretji, ki jo je pričakoval kmalu, pa bo pod bogastvom milosti (sub ampliora gratia). Prva je bila zaznamovana z vedenjem, druga z modrostjo, tretja bo polnost spoznanja; prva je bila suženjstvo, druga je otroška ubogljivost, tretja bo svoboda; prva je bila preizkušnja, druga je delovanje, tretja bo kontemplacija; prva je bila strah, druga je vera, tretja bo ljubezen; prva je bila doba starega človeka, druga mladega, tretja otroka; prva je bila pod lučjo zvezd, druga zore, tretja bo pri polni svetlobi; prva je bila zima, druga je pomlad, tretja bo poletje; prva je prinašala koprive, druga vrtnice, tretja lilije; prva je dala travo, druga stebla, tretja bo dala žito; prva je dala vodo, druga vino, tretja olje; prva odgovarja septuagesimi, druga postu, tretja veliki noči … V zgodovini sta po Joahimovem prepričanju dve osi: učlovečenje Besede in prihod Svetega Duha. … »Zemeljski eshaton« oziroma končna faza zemeljske zgodovine odrešenja naj bi se uresničila, preden naj bi nastopil čas polnosti – »nebeški eshaton««, (Ambrožič) ko »bomo živeli v Novem Jeruzalemu z Bogom, se pravi bomo v Bogu, bomo uživali ljubezen njegovih medosebnih odnosov, čeprav bo Presveta Trojica ostala še naprej onkraj obzidja Svetega mesta.« (Rupnik) Tedaj bo vse in v vsem (L)ljubezen – v Stari zavezi je bila le zapoved, v Novi zavezi pa je z Jezusom Kristusom ljubezen tudi zgled. Amen!
Torej zgodovine ne vodijo raznorazni voditelji, mogočneži tega sveta, ampak neko skrito dogajanje, Božja previdnost. Vsi velikani tega sveta, ki (le navidez) vodijo zgodovino, vodijo in delajo tako, da se na koncu zgodi prav tisto, kar se na skrivaj dogaja pri poštenih, dobrih, skromnih, resničnih, žlahtnih ljudeh dobre volje. Le ta zgodovina ostaja in nič druge. Npr. ko je dal cesar Avgust (kar pomeni božji, nekakšen odrešenik sveta) popisati ves takrat znani svet, se ni zavedal, da samo izvršuje Božjo previdnost. »Moral je sklicati popis, ker tako se je Kristus rodil v Betlehemu, kakor je bilo napovedano. Če ne bi bilo popisa, se Kristus ne bi rodil v Betlehemu.« (Rupnik 2012, 20)