Slava
Če je mašnik pred in med petjem "Gospod usmili se" sedel in mora sedaj intonirati Slavo, vstane, intonira in nato spet sede (a če je le mogoče, se pri Slavi stoji - vključno z vsemi verniki, razen dojenčkov, invalidov in starejših, ki daljšo stojo težje zmorejo).
SLAVA (Gloria, Lk2,14; sestavljena je iz začetnega speva angelov v božični noči in dveh kitic, ki opevata Boga Očeta in Sina, sedanje besedilo pa ima še poseben trinitarični zaključek) je ena od zgodnjekrščanskih hvalnic; lahko jo pojejo vsi verniki ali izmenoma ljudstvo s pevskim zborom ali pa zbor sam (Slava je edini stalni mašni spev, ki si ga zbor lahko privošči sam, sicer pa vedno v sodelovanju z ljudstvom); ponavadi s petjem prične mašnik, lahko pa začetno koralno intonacijo prevzame tudi kak drug pevec; če se zborovska uglasbitev Slave prične neposredno z besedami Slava Bogu na višavah, začetna (duhovnikova) intonacija odpade; Slavo naj bi praviloma vedno peli, sicer pa jo ljudstvo recitira skupaj ali izmenoma v dveh skupinah; poje se na nedelje, razen na nedelje v adventu in postu (če škof ne reče drugače, med tem ko jo med tednom lahko pojemo tudi v teh dveh časih cerkvenega leta), potem na slovesne praznike, na praznike in ob posebnih slovesnejših opravilih. (Matej Podstenšek, Glasba pri maši – povzetek, Glasbena podoba bogoslužja, Cerkveni glasbenik, Družina 2006 (99), št. 3, str. 4) Glorio so prvotno peli pri oficiju galikanske liturgije, od koder jo je papež benediktinec Gregor Veliki vnesel v mašo rimske liturgije.
Dialoško jo lahko kot spremljava ob latinski »tridentinski« sv. maši pojemo takole:
Duhovnik zapoje: Gloria in excelsis Deo (duhovnik sam naprej recitira latinsko).
1. molilec: Slava Bogu...
vsi: in na zemlji...
1. zbor: Hvalimo te...
2. zbor: Slavimo te...
1. zbor: molimo te...
2. zbor: poveličujemo te...
1. zbor: zahvaljujemo se...
2. zbor: Gospod Bog...
1. zbor: Gospod edinorojeni...
2. zbor: Gospod Bog...
1. zbor: ki odjemlješ...
2. zbor: ki odjemlješ...
1. zbor: ki sediš...
2. zbor: zakaj edino...
1. zbor: edino ti...
2. zbor: edino ti...
vsi: s Svetim...
MAŠA 1 - 7 284 - 308 in pogojno parafraze (nemški vzor, a menda brez odobritve Rima tudi za slovenski prostor; sicer pa načeloma Slave ne more nadomestiti nobena ljudska pesem, razen če izvajamo na 'tridentinski' način, ko je duhovnik Slavo oz. Glorio recitiral v latinščini, verniki pa so zraven peli parafrazo Slave v slovenskem jeziku; je pa parafraziranje Slave manj problematično kot nadomeščati psalm s kakšno drugo pesmijo):
Čast bodi Očetu in Sinu, Svet'mu Duhu 171 (5. kitica pesmi Je angel Gospodov)
Čast Očetu na višavi 392 (2. kitica pesmi Oče večni v visokosti 1)
Jezik moj - V zakramentu 1 487 (3. kitica: Tebi, Oče, z ljubim Sinom,...)
Liturgično smiselnejše in pravilnejše je petje odpeva Slave iz raznih pesmi, ki vsebujejo ta vzklik oz. odpev, med ponavljanjem tega odpeva pa pojemo v ravnem petju oz. kot recto tono petje ali le recitiramo posamezne »kitice« Slave: 1. kitica se začne s 'Slava Bogu', 2. z 'Gospod, edinorojeni Sin' in 3. z 'Zakaj edino ti si Sveti', vključno z zaključnim Amen, po vsaki kitici pa sledi odpev:
Gloria (Taize) ali
božični čas:
Kaj se vam zdi 1 45 (le 2. del pesmi, odpev Gloria in excelsis Deo)
Rajske strune 54 (le 2. del pesmi, odpev Slava bodi na višavah)
velikonočni čas:
Glory, glory, alleluia (le 2. del pesmi, odpev Glory, glory)
Verniki vstanejo (če pa so med slavo stali, pa stojijo še naprej).