Sporedi cerkvenih pesmi

1. MAŠNA PROŠNJA - GLAVNA MAŠNA PROŠNJA (Collecta – zbirna molitev, ker je z njo mašnik zbral vse preje izrečene prošnje vernikov in jih izročil Bogu – zato je zelo važno, da tudi danes mašnik po povabilu »Molimo!« za trenutek umolkne, da v tišini vsak sam v svojem srcu Bogu pove svojo prošnjo in šele nato mašnik nadaljuje z glavno mašno prošnjo, ki je prošnja nad ljudstvom, zato nekateri zagovarjajo, da naj bi bil mašnik pri molitvi te prošnje obrnjen k ljudstvu, tudi če je oltar obrnjen stran od ljudstva); ima dolgo konkluzijo (conclusio longa), na katero verniki odgovorijo Amen, kar je hebrejska beseda amin in pomeni »tako naj bo«, »zgodi se, česar prosimo« ali »Bog naj nas usliši« (od Boga upamo, česar prosimo).
Če mašnik prošnjo poje, ali le zadnji oz. zaključni del prošnje, tudi verniki Amen odpojejo v istem melodičnem smislu.

Verniki se vsedejo.