Jagnje božje

LOMLJENJE KRUHA spominja na 4. del judovske pashe, imenovan yahas (lomljenje kruha), ko se kos opresnika (afiqoman (gr.) prihajam) na začetku obreda položi pod prtič in se ga poje kasneje na koncu večerje.

JAGNJE BOŽJE (Agnus Dei) spremlja to lomljenje kruha, zato ga lahko večkrat ponavljamo in sicer tolikokrat, kolikor je potrebno do konca obreda lomljenja kruha; to je spev v obliki litanij (vseskozi odgovarjamo »usmili se nas«, zadnji vzklik pa sklenemo z besedami »podari nam mir«); v osnovi naj ga poje ljudstvo, sicer pa naj ga poje tudi zbor, ne samo mašnik in ljudstvo, lahko pa ga poje tudi samo zbor. V preteklosti, ko se je obhajal samo mašnik, je postal neke vrste obhajilni spev in ga zato tudi danes, če je bolj slovesne in daljše oblike, zapojejo šele po povabilu k obhajilu, torej med samim obhajanjem vernikov, preje pa lahko le recitirajo Jagnje Božje ali pa tudi nič, vendar naj ga danes tudi v primeru daljših skladb med obhajilom ne bi izvajali. (Matej Podstenšek, Glasba pri maši – povzetek, Glasbena podoba bogoslužja, Cerkveni glasbenik, Družina 2006 (99), št. 3, str. 6) Torej se potemtakem (teoretično) po vzoru tridentinskega ritusa lahko naredi, da pri slovesnih in daljših petih stalnih mašnih spevih zbor zapoje na svojem mestu sv. maše le vse od Gospod usmili se do Svet, med tem ko Blagoslovljen in Jagnje Božje zapoje drug za drugim šele pri obhajilu.(?)
MAŠA 1 – 7 286 – 307 in
Jagnje božje 697 (iz Litanij Srca Jezusovega 2)
božični čas:
Jagnje božje (56 - po pesmi Tam stoji pa hlevček)
Pri besedi »grehe« se s tremi prvimi prsti desne roke potrkamo na prsih, torej skupaj vsaj 3x.
Odgovor mašnikovemu vabilu k obhajilu (reči mora »to je Kristusovo telo« in ne »v tem kruhu je Kristus«) lahko pojemo in sicer po napevu pesmi Zdaj se zbudi, duša moja 458 naslednje besedilo: »O Gospod, jaz nisem vreden, da zdaj k meni prideš ti, ampak reci le besedo in ozdravljen grešnik bom.« (s ponavljanjem 2. dela)