Sporedi cerkvenih pesmi

V 8. stol., v času karolinške renesanse, so se pojavile spremembe tudi v krščanski spokorni praksi. Poleg starokrščanske, ko je javno pokoro zlasti v postnem času spremljala molitev vernikov, se je začela vedno bolj uveljavljati osebna spoved, ki so jo irski misijonarji iz navad v samostanih prenesli v kontinentalno Evropo: skesani grešnik je takoj po priznanju grehov in ko je obljubil, da bo opravil naloženo pokoro, prejel odvezo. To ni veljalo le za manjše grehe, ampak tudi za težke (smrtne), ki so sicer terjali dolgotrajno in naporno pokoro. V karolinški dobi so za javno znane grehe še terjali javno pokoro, za skrite pa so jo nalagali po seznamih v knjigah pokore (tarifna pokora).
V južnonemških – bavarskih deželah pa je iz kombinacije nekdanjega skupnega spravnega obreda na veliki četrtek in novega načina odveze takoj po priznanju grehov nastal poseben obred, ko so škofje (pozneje tudi duhovniki) nekajkrat na leto, ne le na veliki četrtek, spregovorili zbranim vernikom, ki so nato skupno izpovedali, da so grešili, škof pa jim je podelil odvezo od grehov. Obred očitne spovedi je bil seveda nujno v domačem jeziku (od tod naši Brižinski spomeniki).
O grešna stvar, le premišljuj 76
Večerja zadnja je minila 85 (2. kitica: Zapoved, glejte ta je moja...)
Verni kristjani 399
Bog Oče, ki v nebesih 421 (3. kitica: Odpusti, Bog nebeški...)
K tebi, Jezus ljubeznivi 428 (2. kitica: Daleč luč...)
Pridi ljubi Jezus 446 (4. kitica: Žal so mi...)
V tabernaklju tiho bivaš 456 (3. kitica: Srca grešna...)
Živo verjem, Jezus v te 460 (2. kitica: kesanje)
Bodi pozdravljena, luč blagovesti 498
Verna duša, misli z mano 499
Bog, ki grešnike kaznuješ 500
Kaj bi tebi, Oče, dali 501
Ps 51 (50) Usmili se me, o Bog