Sporedi cerkvenih pesmi

PSALMODIJA, KORAL in GREGORIJANSKI KORAL ali SREDNJEVEŠKA MONODIJA

PSALMODIJA (petje psalmov) V STARI ZAVEZI

»Hebrejska beseda za psalme »mizmor« izvira iz glagola »zamar«: to pomeni »peti in igrati« z veseljem« (prim. Adalbert Rebić, Glasba v stari zavezi, v: Communio, 10. letnik (2000) 3, Družina Ljubljana, str. 247). »Na osnovi napisov pri psalmih, v katerih so dana navodila zborovodju glasbenemu mojstru in pevcu, ki je pel naprej, izvemo za njihovo značilnost, ali gre na primer za pesem (mizmor), kultno ali tempeljsko pesem (šir), spokorni psalm (miktam), romarsko pesem (šir hamma'lot) ali tožbo. Iz tega moremo tudi videti, s katerimi instrumenti so spremljali psalm in po kateri melodiji so ga peli. Beseda 'sela' v psalmu je pomenila spremembo glasbe, pavzo ali dvig glasu. Najprej je pevec zapel naprej prvi verz in ljudstvo ga je izmenjaje se ponavljalo. Pogostni verzi spremembe so bili »ker vekomaj traja njegovo usmiljenje« (Ps 136), »Halleluja«, ali »Amen«. Pri tem je ljudstvo ploskalo z rokami in vzklikalo (prim. Adalbert Rebić, Glasba v stari zavezi, v: Communio, 10. letnik (2000) 3, Družina Ljubljana, str. 249).

PSALMODIJA V NOVI ZAVEZI

»Ko so odpeli zahvalno pesem, so odšli proti Oljski gori« (Mt 26, 30).
... prepevajte »v svojem srcu« oz. »v svojih srcih« (Ef 5, 19 in Kol 3, 17).
Plinij Mlajši, ok. 113: »... kristjani imajo navado, da se zberejo stato die ante lucem, in Kristusu, svojemu Bogu, izmenično prepevajo himno« (Ep. ad Traianum 10, 96).
»Po Evagriju Pontskem ima prepevanje psalmov namen bojevati se zoper čustva dušnega odpora: zoper žalost, jezo in slabo voljo (acedijo), to nevarno obliko duhovne potrtosti« (Jean-Pierre Longeat, Cerkvena glasba in kontemplacija, v: Communio, 10. letnik (2000) 3, Družina, Ljubljana, str. 270).

KORAL

oz. točneje koralni spev (cantus choralis) je monodično ali enoglasno petje latinskih (z grškimi izjemami) molitvenih proznih besed pri katoliškem bogoslužju, Gregorijanski koral (ime po papežu benediktincu Gregorju Velikemu iz 6. stol.) pa pri rimokatoliškem bogoslužju (cantus romanus), po tradiciji vedno brez spremljave glasbila (ni pa nujno), imenovano tudi stalno petje (cantus planus ali cantus firmus, nasproti figuralnemu petju). Po Stanku Premrlu pa je koral »enoglasno, čisto melodično, harmonije in takta prosto in v starih cerkvenih tonovih načinih ubrano petje.« Koral se je razvijal vzporedno z razvojem krščanstva, tako da so bili na začetku razvoja vplivni (ali morda kar izhodišče) judovski verski napevi (hebrejska zahtevnejša duhovniška tempeljska in preprostejša ljudska sinagogalna glasba), ki imajo nekatere podobnosti tudi z Azijskimi, predvsem Indijskimi verskimi napevi (kultura Bližnjega vzhoda) in tako predstavljajo neko prastaro versko pevsko izražanje; vplivala pa je tudi v antičnem času oz. času razvoja krščanstva teoretično in terminološko najbolj izpopolnjena glasba Grškega prostora, prikrojena na »zahoden način«, sčasoma pa je koral postal povsem nova samosvoja glasbena oblika, zlasti ko je bilo sredi 4. stoletja pod vplivom rimske kulture postopoma uvedeno petje psalmov s kodifikacijo in klasično uravnovešenostjo korala (zlasti po l. 313 vpliv rimske pompozne, virtuozne in predvsem instrumentalne glasbe).

RAZVOJ KORALA

- 1. – 6. stol. (0 – Gregor Veliki), psalmodija je glavni del judovskega bogoslužja, antifonalno petje iz sinagogalne (ljudske) in tempeljske (duhovniške) prakse Jeruzalema (nanj vplivi iz drugih kultur: Babilon in Indija ter Egipt, kjer so nekaj časa živeli tudi Izraelci in privzeli del tamkajšnje kulture); pp Damaz (366-384) je na pobudo svojega svetovalca sv. Hieronima najverjetneje uvedel v bogoslužje petje psalmov in alelujo, veliko pisal tudi sv. Ambrož; pp Celestin (422-432) je uredil psalmodijo za brevir in v mašo uvedel Introitus ter Communio; pp Gelazij (492-496) je znan po zbirki molitev za bogoslužje, uvedel je litanije, od katerih je ostal samo še Kyrie;
- 7. – 10. stol. - zlata doba, doba razcveta (Gregor Veliki – začetki večglasja), središče širjenja korala je bila pp schola cantorum, kasneje Cappela Sistina pri cerkvi sv. Petra v Rimu, drugi tak center pa je bila schola cantorum pri sv. Janezu v Lateranu v Rimu; benediktinec pp Gregor Veliki je h Kyrie dodal še Christe eleison;
- 10. – 19. stol. - dekadenca, doba zatona, od 9. stol. bujni razcvet novih glasbenih oblik, kot so tropi in sekvence; benediktinec Guido iz Arezza v Italiji (995-cca.1050) je kot učitelj deškega zbora izdelal temeljne glasbenoteoretične prispevke tedanjega časa: tatragram, solmizacijska imena tonov ut, re, mi, fa, sol, la (imena tonov po zlogih himne na god sv. Janeza Krstnika: Ut queant laxis resonare fibris Mira gestorum famuli tuorum, Solve polluti labii reatum, Sancte Joannes), heksakord (šest tonska lestvica), raba alteracij, dopustnost sozvočja sekunde in terce, unisono, križanje glasov; oblike večglasja spodrivajo enoglasje, spreminja se občutek za melodijo, prevladuje občutek za harmonijo; od 16. stol. napačno zamišljena in izpeljana obnova korala (nesprejeta Medičejska izdaja), zaradi poenostavljanj so gregorijanski napevi izgubili svoj prvotni značaj in lepoto;
- 20. stol. obnova (Solesmes, Pij X.), Kongregacija sv. obredov odobri Liber Gradualis; Kyriale (18 gregorijanskih maš, requiem, 4 napevi za credo,...); Antiphonale (antifone, responzoriji, himne... oficija).

VEJE ALI SMERI KORALA (NA ZAHODU)

Rimsko petje (cantilena romana) ali »starorimsko petje« po cerkvah in samostanih ter Gregorijanski koral (petje papeške scholae), ki je postal uradno petje »rimskega bogoslužja«.
Milansko ali ambrozijansko petje in liturgija po sv. Ambrožu (škof 374-397, velja za obnovitelja bogoslužja in petja v milanski Cerkvi, spesnil več himnusov in tudi zložil melodije) z naslednjimi značilnostmi: recitativ se konča tudi s kvartno kadenco, bogati melizmi (posamezni jubilusi tudi čez 200 not), svojska imena (npr. introitus = ingressa, graduale = psalmellus,...), elementi rimskega, lokalnega in vzhodnega petja.
Mozarabsko ali zahodnogotsko petje (Mavri ali Mozarabi je novo ime za Zahodne Gote od arabskih osvajalcev na današnji Španiji), malo ohranjenega.
Galikanska liturgija in koral (francosko provansalsko) je živelo cca. 400 let, ko ga je Karel Veliki zamenjal z Rimskim petjem, a je rimska liturgija od galikanske prevzela improperije (Crux fidelis, Pange lingua certaminis, Vexilla Regis,...) in glorio, ki so jo v galikanski liturgiji peli pri oficiju, prevzela v mašo rimske liturgije.
Beneventanska liturgija in koral (centra v Beneventu oz. današnjem Napoliju v južni Italiji in na benediktinski opatiji Montecassino blizu Rima, kjer je 1. benediktinski samostan sv. Benedikta) do 12. stol.
»Cantilena Metensis« (Metz) – sv. Bernard jo je uporabil za osnovo cistercijanskega petja.
Oglejski koral v Ogleju.
Keltski koral.

GLASBA VZHODNIH CERKVA

Na vzhodu imamo naslednje liturgije in petje: bizantinsko (značilna bizantinska himnologija), koptsko, abesinsko, armensko (zelo blizu sinagogalnemu petju, saj so bili Armenci prvi narod, ki so v celoti sprejeli krščanstvo l. 301), vzhodne slovanske, patriathati (stari carigrajski, aleksandrijski, antiohijski in jeruzalemski ter novi ruski, srbski, romunski, bolgarski in gruzijski) ter avtokefalne in avtonomne Cerkve s svojim liturgičnim petjem.

LITURGIČNO GLASBENE VRSTE KORALA

Z liturgično glasbenega vidika se poje:
- mašne dele (partes missae), to so stalni mašni spevi ali mašni ordinarij (ordinarium missae) in spremenljivi (lastni) mašni deli ali mašni proprij (proprium missae), poleg njiju pa še mašni kanon, lasten mašniku in drugo;
- dele molitvenega bogoslužja ali brevirja ali oficija (partes officii);
- dele drugih obredov, zakramentarijev.

Stalni mašni deli za "sholo cantorum" ali zbor dečkov in možkih:
- Kyrie ali Gospod, usmili se,
- Gloria ali Slava,
- Credo ali Vera,
- Sanctus & Benedictus ali Svet in Blagoslovljen,
- Agnus Dei ali Jagnje božje.
Na koncu je še Ite missa est ali Pojdite v miru. Pri maši za rajne oz. Requiemu, kjer ni Glorie, Creda in Ite missa est, so pa naslednji stalni mašni spevi: introitus (Requiem), Kyrie, Dies irae, Sanctus & Benedictus, Agnus Dei, Lux aeterna.

Spremenljivi mašni deli za "sholo cantorum" ali zbor dečkov in možkih:
- introit oz. introitus ali vstopni spev,
- gradual oz. graduale ali stopniški spev (peli na stopnici pod ambonom) oz. današnji psalm z antifono oz. odpevom ali drugo iz Svetega pisma,
- aleluja oz. Alleluja ali trakt oz. tractus v postu (danes Aleluja z vrstico ali v postu le vrstica, nekdaj pa ob Aleluji tudi sequenca)
- sekvenca oz. sequentia ali pesem slednica (v srednjem veku jih je bilo do tridentinskega koncila preko 2000, po misalu pp Pija V. l. 1570 pa le še pet, od katerih pa Dies irae po 2. vatikanskem koncilu ni več dovoljena)
- ofertorij oz. offertorium ali darovanjski spev,
- komunio oz. communio ali obhajilni spev (navadno vezan na evangeljski odlomek),
potem:
- trop za solista (npr. pri Kyrie ali Aleluji);
ostali deli maše pa so recitirani (najosnovnejše petje) ali govorjeni, lastni mašniku oz. službam svetih redov, danes tudi bralcev, lahko tudi s koralnimi pevskimi značilnostmi:
- kolekta ali prva mašna prošnja,
- berilo,
- evangelij,
- sekreta ali druga mašna prošnja,
- prefacija ali slavospev,
- kanon,
- paternoster ali Oče naš,
- tretja mašna prošnja ali postkomunio.

Molitveno bogoslužje redovnikov oz. menihov:
- psalmi
- antifone
- himne
- responzoriji
- branja (berila)
- verzikli
Vse to je vsebovano v molitvenih urah, razdeljenih preko dneva:
- povabilo,
- nočne molitvene ure - po starem sistemu z več nokturni - tudi »nočne hvalnice« ali jutranjice oz. zornice imenovane - kljub prvotnemu mestu v nočnem času danes prilagojene katerikoli dnevni uri, zato se večinoma uporablja izraz bogoslužno branje ali matutin, liturgično opravilo božje besede - lahko podaljšano z obhajanjem vigilije, pri čemer je najpomembnejša Velikonočna vigilija (v nekaterih meniških oz. kontemplativnih redovih so uveljavljene zlasti jutranjice kmalu po polnoči, ko se noč premakne v nov dan - tedaj vse stvarstvo molči in se je po zapisih v evangeljskem odlomku zaslišal prihod ženina),
- laude ali hvalnice ob zori oz. ob jutranjem svitu, ko petelin zapoje - takrat so Izraelovi sinovi zatajili Kristusa - in ko vstanemo - spomin na vstajenje Kristusa,
- dnevne molitvene ure, 1., 3., 6. in 9. molitvena ura oz. prima, terca, ko je bil Jezus Križan, sexta, ko je zaradi Jezusa na križu nastala tema in nona, ko je Jezus na križu umrl, po antično-srednjeveški 1., 3., 6. in 9. dnevni uri, saj je bil dan razdeljen na 12 dnevnih in 12 nočnih ur,
- vespere ali večernice, ob Sončnem zahodu, ko se po judovski in današnji bogoslužni tradiciji že začenja nov dan - spomin odrešenja,
- nekdaj tudi molitev ob prižiganju luči oz. lucemarium, danes sklepnice ali kompletorij pred spanjem.
Torej je skupaj dnevno do 8 ur petja ali skoraj vseh 150 psalmov v enem tednu (v najboljših časih meništva tudi v enem dnevu) ter drugi svetopisemski odlomki in priložnostne himne, kakor tudi drugi možni peti deli pri podeljevanju zakramentov (krst, spoved oz. spokorno bogoslužje, prvo obhajilo, birma, zakon, mašniško posvečenje), pri prazničnih obredih (npr. blagoslov sveč, pokopališča), pri podeljevanju zakramentalov (redovne zaobljube) in pri pobožnostih (procesije, litanije).
Zanimivo je tudi, da so neuki bratje kot nadomestek za bogoslužno molitev psalmov v srednjeveških samostanskih skupnostih uporabljali kar Očenaš: »zgledujoč se po številu psalmov je bila molitev sestavljena iz zaporedja 150 očenašev. Pri štetju so si pomagali s posebno vrvico, ki je kasneje sama dobila ime paternoster. V povezavi z Marijinim čaščenjem je očenaš nadomestilo 150 zdravamarij, iz česar se je v času med 14. in 15. stoletjem razvil rožni venec, kot ga poznamo še danes« (Podstenšek Matej, Očenaš, v: Cerkveni glasbenik, letnik 98, leto 2005, številka 1, str. 4).

Koral je izraz pristnega verovanja, tako zaradi njegove uporabe v bogoslužju kakor tudi zaradi svetopisemskih besedil, predvsem pa ker je dozorel preko poglobljene duhovnosti njegovih nepoznanih ustvarjalcev kot posledica vokalnega izkustva komuniciranja človeka z Bogom - zato je še vedno uradno petje katoliške Cerkve.

GREGORIJANSKI KORAL

ZBIRKE

Gregorijanski koral je po 5. stol. po zaslugi papeža benediktinca Gregorja Velikega spoj rimskega (petje papeške scholae) in nekaj galikanskega petja (francosko provansalsko) in kot tak uradno petje »rimskega bogoslužja« (v latinskem jeziku), danes uradno ves zbran v preddrugovatikanski koncilski zbirki Liber usualis (po tridentinskem obredu, ponatis l. 1952).
Graduale Romanum (rimski gradual) oz. Graduale triplex (s kvadratno in dvema vrstama nevmatske notacije) je zbirka mašnih spevov (antifonalnih in responsorialnih: introitus, graduale, alleluia, offertorium, communio) ter tudi stalnih mašnih spevov, zbranih v notranjem poglavju Kyriale. Enostavnejša verzija tega je Graduale simplex.
Molitveno bogoslužje je zbrano v zbirki Antiphonale Romanum, sestavljeni iz dveh delov. Prvi del je Antifonale Monasticum in vsebuje dnevne molitvene ure, drugi del pa je Liber hymnarius in vsebuje himne molitvenega bogoslužja (pesmi brevirja).
Nočne molitvene ure so zbrane v Antifonale Procesionem.
Vse te knjige oz. zbirke korala (razen Graduala simplex) je moč dobiti v izdaji benediktinske opatije Solesmes v Franciji (www.solesmes.com).
Zbirke koralnih spevov v angleškem prevodu so v Liber cantualis in Gregorian missal (koralni spevi in ostala mašna besedila, npr. hvalospevi).

NOTACIJA

Prvi notni znaki: Koralni spevi v latinskem jeziku so bili najprej zapisani z nevmami (vijuge nad latinskim besedilom, temelj koralnih spevov), katere so kasneje razvijali in jih zapisovali na črto oz. naprej na največ 4 črte s C za noto do ali F ključem za noto fa (drugi so v koralni notaciji zamrli, npr. G ključ za noto sol, se je pa ohranil kot violinski ključ, podobno kot je F ključ postal samo basovski ključ, C ključ pa samo vokalni ključ izven koralne notacije) na poljubni črti glede na razpon melodije, z možnimi menjavami med posameznimi frazami, s čimer se je potom korala po rimsko-karolinški reformi od 9. stol. dalje razvila tudi notna pisava in karolinška renesansa. V 11. stoletju je bila v Italiji in na Angleškem črta, ki je označevala tonsko višino fa (f) rdeča, za do (c) pa črna oz. v francoskih kodeksih zelena.

Od predznakov se uporablja le b pred h, ki velja do razveznika, do kakršne koli črte ali druge besede.

Nevma je skupek not nad enim zlogom, ena nota na en zlog je punktum nevma, dve noti na en zlog je podatus ali klivis nevma (silabično petje), več not na zlog pa ima še podrobno določujoča pravila in imena glede na ritem, združenost oz. deljenost (melizmatično petje); važno je da se prepoznano nedeljivo enoto poje s povezanim glasom in tekočim zvokom. Odmaknjena nota v grafični skupini not pomeni poudarjeno noto. Enonotne nevme oz. štirioglati punktum so ostrivec-virga-visoka nota in krativec-punktum-nizka nota, dvonotne nevme so clivis in pes ali podatus, trinotne nevme so porektus in torkulus, večnotne nevme pa so klimakus in skandikus. Likvescentna nevma je tista, pri kateri je zadnja nota zaradi težje izgovorjave nekoliko zmanjšana, npr. na prehodu med zlogoma (med dvema soglasnikoma, diftongoma, če j kot samoglasnik i).

"Vodič" pove, kje je naslednja nota (npr. ob novi vrsti) in se te note ne poje na tistem mestu, temveč šele naprej.

Ritem določa beseda z njenim notranjim življenjem in zato ni določen z neko vnaprej pripravljeno shemo.

Navpične črte povejo naslednje: četrtna omejuje glasbeno misel, polovična omejuje del glasbene fraze, cela sklene glasbeno frazo, dvojna pa je na koncu skladbe ali sredi nje med posameznimi zbori oz. stalnimi mašnimi spevi (dihanje); vejica pa popravi netočnosti pri delitvi s strani črt.

Zvezdica (asteriscus) * določa mesto, kjer se zbor pridruži sholi oz. solistu, pri psalmih pa deli verz na dve polovici (dva hemistiha) in pomeni manjši premor. Dvojna zvezdica je združitev zbora.

Križec + je le sredi prvega dela psalmskega verza, kadar je le-ta predolg in pomeni kratek vdih (fleksa).

Vodoravna črtica (episema) pomeni za noto pod črtico in eno naprej v kadenci ali na koncu neke glasbene misli ali fraze, da je potrebno obe noti zavleči ali raztegniti, sredi besede ali melodične črte pa, da je treba peti kot da je vsaka nota postavljena na samostojnem zlogu.

Pika pomeni podaljšanje glede na normalno dolžino note: v začetnem delu fraze manj, v kadenci lahko za več notnih dob, med dvema melodičnima tokoma oz. na koncu prvega toka jo imenujemo tečajna nota, če je pa nota s piko prav na začetku fraze, pa začetna nota. Mora vocis je npr. pika ob noti, ritmično znamenje za podaljšanje note za celo njeno osnovno vrednost.

Sicer pa naj bi ves koral stal na sledečih tonih: f kot prima je hrbtenica, a kot terca je krhek in zato predstavlja čustveni svet, sfero srca, c kot kvinta durovega trozvoka predstavlja ostrino misli, glavo (čelo), podobno d, e in h pa sta krhka in sta lezla dol.

TONOVSKI - PSALMSKI NAČINI ali MODUSI

Modalnost ni točno določen sistem, med tem ko tonalnost je točno določen sistem, ena od možnih in uresničenih modalnosti. Bistvo modalnosti je v arhitekturni in zvočni gradnji in ne v njenem gibanju, ritmu, torej v statičnosti in ne dinamičnosti. Modalnosti se ločijo na dežele in dobe, npr. Kitajska, Egiptovska, Grška, Gregorijanska in klasična modalnost.
Lestvična osnova Gregorjanskega korala so štirje modusi ali tonovski ali psalmski načini, ki jih enačijo z Grškimi štirimi lestvicami (osnova je naravni c'-a', durski g'-e'' in molski heksakord f'-d'' z b' in njih simetrija 1,1,1/2,1,1 v smislu pol- in celotonske razdalje med sosednjimi toni) in se pojavljajo v avtentični in plagalni obliki, tako da jih je skupaj osem, čeprav je koral v praksi še veliko bolj svobodnejši (npr. ambrozijanski koral je tudi glede osnovnih tonovskih načinov še bolj svoboden, torej ni "ukalupljen" v določenih dominantah in obsegih, tudi glede izbire tonov je bolj pester). Vrste modusov:

I. dorski modus - protus: (1) nota finalis in začetek avtentičnega ton. nač. na d' (ali na a' ali na g' z b'), ambitus ali obseg je pri vseh eno oktavo, torej tu d'-d'', nota reperkusa (psalmska dominanta) je vedno 5 višje, tu torej a', vodilni ton je lahko iz c cis, je resen, strog, slovesen, za vse, predstavlja temeljni karakter; (2) začetek plagalnega ton. nač. pa je vedno 4 nižje od note finalis, torej a, nota reper. pa je 3 nižje od note reper. avt. ton. nač., torej f', je žalosten, delavniški, predstavlja preproščino.

II. frigijski modus - deuterus: (3) n. f. e' (ali na h' ali na a' z b'), n. r. c'' (ker prvotni h' nestabilen, sčasoma šlo na c'', a se oba pojavljata), v. t. ostaja d', skrivnosten, pripada nasilnim, silovitim, predstavlja Kristusovo vstajenje; (4) začetek plagalne na h', n. r. a', skladen, ubran, mističen, pripada potrpežljivim in krotkim, predstavlja kontemplacijo.

III. lidijski modus - tritus: (5) n. f. f' (ali na c' s h'), n. r. c'', vesel, pripada veselim, predstavlja preprostost; (6) v. t. e, zač. plag. c', n. r. a'', pobožen, usmiljen, vdan, pripada pobožnim, predstavlja pobožnost in usmiljenje.

IV. miksolidijski modus - tetrardus: (7) n. f. g' (ali na c' z b'), n. r. d'', v. t. fis, angelski, slovesni, pripada mladim, predstavlja darove Svetega Duha; (8) zač. plag. d', n. r. c'', ker h' nestabilen, popolen, pripada modrim, predstavlja blaženost svetih.

Poleg teh pa kasneje še:
- eolski modus (kasneje naravna molova lestvica) - tonus peregrinus, ki je nekaj posebnega, saj ima dva recitacijska tona, namreč za vsako polovico verza svojega in je verjetno starejši od ureditve na osem psalmskih oz. tonovskih načinov - "octoechos" (n. f. a', n. r. e'', v. t. gis, zač. plag. e', n. r. c''; tenor 2. polovice verza je v2 pod tenorjem 1. polovice);
- jonski modus (kasneje durova lestvica) - tonus lascivus (n. f. c'', n. r. g'', v. t. h, zač. plag. g', n. r. e'');
- tonus in directum za psalme, ki nimajo antifone, zato brez inicija (povezave antifone s tenorjem oz. recitativnim tonom);
- tonus pasqualis za Velikonočni čas;
- tonus pro defunctis pri bogoslužju za rajne;
- »enostavni ton« (recitativni ton in postop za terco navzdol ter končni skok za terco navzdol).

Seveda pa vedno ostaja tudi najenostavnejša možnost petja psalma v ravnem oz. recitirajočem petem tonu na stalni, isti višini ali »recto tono«.

PSALMODIJA

Osnovne oblike tonovskih oz. psalmskih načinov se največ uporablja pri psalmodiji tj. petju psalmov, ki so bili uvedeni v koralno petje sredi 4. stol. in so ga bistveno zaznamovali, zato tudi tako ime, in nekaterih evangeljskih slavospevov oz. kantikov (npr. Benedictus ali Blagoslovljen, ki je Zaharijeva hvalnica pri hvalnicah, Magnificat oz. Moja duša, ki je Marijin hvalospev pri večernicah in Nunc dimittis ali Zdaj odpuščaš, ki je izrek Simeona pri sklepnicah).

Psalmi so sestavljeni iz kitic in verzov, verz pa iz dveh hemistihov (polovic), označenih oz. razmejenih z zvezdico (asteriscus).
Temu sledi tudi oblika oz. zgradba tonovskih oz. psalmskih načinov, ki so sestavljeni takole:
- po končanem petju antifone se iz uvodnega "cantusa firmusa" ali izhodiščnega tona z oz. preko intonacije (inchoatio ali initium ali intonatio, ki obsega 2 (1. = 6., 3., 4., 7. t. n.) ali 3 zloge (2., 5., 8. t. n.) oz. 3 (vsi, razen 7. t. n.) ali 4 note (samo 7. t. n.) in se pri osnovnih tonovskih načinih v nadaljnih verzih opusti ter začenja direktno s tenorjem, razen pri slavospevih oz. kantikih Benedictus, Magnificat in Nunc dimittis) dvigne (poveže) na recitativni ton (tonus recitativus) ali dominanto ali noto reperkuso ali ténor imenovan;
- recitativni ton ima pri dolgem besedilu (če smisel besedila dopušča) lahko vmes flekso (upogib) ali tuba oz. mala kadenca, označena s +, kar je prekinitev za vdih z izvedbo na zadnjem ali predzadnjem zlogu takoj za poudarjenim zlogom, kar pomeni nad poltonom oz. vodilnim tonom danega modusa za m3 navzdol, nad celim tonom pa v2 navzdol;
- po (ponovnem ali še vedno prvem) recitativnem tonu (ponekod tudi na spremenjeni višini glede na začetek) je medialna (medianta, mediatio) ali vmesna oz. srednja kadenca, kjer gre zopet za vdih, označen z zvezdico ali asteriscus *, in nato po ponovnem (ali drugem, npr. pri tonus peregrinus) recitativnem tonu (ponekod tudi na ponovno spremenjeni tretji različni višini) brez vmesne flekse oz. tube pride finalna ali končna oz. sklepna kadenca (finalis) oz. terminatio z enim ali dvema besednima poudarkoma pri tonični kadenci in brez ozira na besedne poudarke pri atonični kadenci (pri verzih introitusa in komunia, razen pri 5. tonovskem načinu);
- vse pa se zaključi v noti finalis, pri čemer imenujemo finalno kadenco (antepaenultima) in predzadnjo noto (paenultimo) skupaj klavzula;
- po tem pa so lahko še različni sklepi (differentiae), kot prehod k antifoni.
Torej je shema oblike psalmskega načina petja naslednja:
(antifona – intonacija) – (1.) recitativni ton – (+ mala kadenca) – (2.) recitativni ton – srednja kadenca * – /premor za dobo miselnega izgovora besed »Pater noster«/ – (3.) recitativni ton – klavzula (predzadnja nota in sklepna kadenca) – (diferenca – antifona).

V splošnem tonovski oz. psalmski način prepoznamo ravno po kadenci. Če se melodija odvija na gornjem delu lestvice, je to avtentični način, če pa na spodnjem, je to plagalni; torej gre za razmerje med noto finalis antifone in recitacijskim tonom (psalmsko dominanto - stopnja modalne lestvice, na kateri se odvija melodija), ki ju povezuje intonacija ali včasih po psalmu tudi diferenca (za nazaj iz psalma k antifoni).

Poznamo tudi nepopolne lestvice, če je skladba zaključena npr. znotraj obsega petih tonov, potem ostala dva ne rabimo (v smislu sedmih različnih tonov).

Na začetku psalma je vedno antifona (»novozavezni ključ« k starozaveznemu psalmskemu besedilu), na koncu psalma pa vedno Gloria Patri ali Slava Očetu in antifona (ta je lahko tudi vmes po vsaki kitici in jo tako imenujemo odpev), razen če ni drugače predpisano (npr. pri psalmih mašnega besednega bogoslužja na koncu ne dodajamo Slava Očetu, pri molitvenem bogoslužju pa se antifona navadno prebere oz. zapoje le na začetku psalma). Antifona se poje tudi k mašnemu propriju oz. spremenljivemu mašnemu spevu (npr. introitusu).

Glede na izvedbo petja psalmov razlikujemo tri različne sestave:
- direktna psalmodija, kjer si verzi sledijo drug za drugim neprekinjeno in brez ponavljanja (npr. pri traktusu) in lahko poje solist ali svečenik sam ali zbor;
- responzorijalna psalmodija, kjer solist poje verze, na koncu pa "shola cantorum" oz. zbor doda ritornelo ali refren (npr. pri gradualih oz. današnjih psalmih in responzorijih oficija) ali pa se izmenjujeta;
- antifonična psalmodija pa je petje v dveh zborih, na začetku in koncu pa se izvaja antifona, čeprav nekdaj tudi vmes (npr. petje psalmov pri oficiju). »Središče antifoničnega petja psalmov sta bili v 4. stoletju Antiohija in Milan (Ambrož)« (Zmaga Kumer, Ljudsko petje pri bogoslužju in pobožnostih na Slovenskem, v: Communio, 10. letnik (2000) 3, Družina Ljubljana, str. 255).

Pri tem pa je značilen predvsem tenor - recitacijski ton, pri katerem glede na kompozicijsko okrasitev razlikujemo tri sloge ali stile:
- "accentus" (liturgični recitativ) t.j. malookrašen ali zlogovni ali silabični (zlog – ton, npr. sekvence, himnusi), kjer gre za sovpadanje melodičnih in besednih enot (npr. tonovski načini pri oficiju), recitiranje na enem tonu ali v okviru ozkega ambitusa (branje solističnih delov sv. maše, npr. evangelija, psalma, prošenj, molitev), ki pa je lahko tudi bolj razvit, npr. Pater noster;
- polokrašen ali oligotonski (gr. oligon – nekaj, malo... not za zlog), nekdaj imenovani
nevmatski, kjer dvoje ali več besed sestavlja eno samo nedeljivo melodično enoto (npr. slovesni tonovski načini pri petju slavospevov oficija in tonovski načini pri petju verzov introitusa in komunia, kjer ima tudi drugi hemistih svojo intonacijo);
- "concentus" ali okrašen ali melizmatični, kjer gre za več nedeljivih melodičnih enot na eni sami besedi (številne note, tudi čez 200 na en zlog, npr. aleluja), torej za široko razvite melodije, velikega obsega, bogato okrašene z melizmi (npr. pri Gloriji, dolgih responzorijih oficija ter pri gradualu in tractusu z Alelujo, kjer so lahko do trije tenorji, čeprav je recitiranje na njih zaradi široko razvite melodije že komajda opazno, na končnem zlogu "a" Aleluje pa so razvili ti. jubiluse, ki so postali osnova za sekvence, torej kar sledi - namreč ker se niso mogli več zapomniti teh bogatih melizmov, so jim dodajali tekst, ki pa se je pozneje ločil v samostojno enoto; podobno je nastal tudi trop, tekst, ki so ga v smislu jubilusa dodali npr. pod melizem končnega zloga "e" pri Kyrie vse do začetka naslednje besede eleison). Izvaja se responzorijalno ali antifonalno.

Nedeljive ritmične enote so v zlogovnem ali polokrašenem slogu skupina vsaj dveh zlogov, v melizmatičnem slogu pa melodični motiv, ki obsega obe prvini napetosti in sprostitve, potrebni za popoln ritem (ni mišljen ritmični pomen v smislu štetja dob, ampak glede na dolžino in kračino zlogov latinskih besed).

HIMNE

Poseben tip korala predstavljajo himne, latinski teksti v verzih, z enostavno melodijo, prevladujočo silabiko (brez melizmov ali nasprotno recitiranja na enem tonu), tipično zahodnoevropska oblika, najbolj razvita v ambrozijanskem koralu (nekatere pripisujejo milanskemu škofu sv. Ambroziju iz 4. stol., ki naj bi prvi začel pisati v rimah). Najbolj znane so:
- Te Deum laudamus ali Hvala večnemu Bogu (pri začetku matutina);
- Pange lingua ali Jezik moj (evharistična himna za Telovo);
- Conditor alme siderum ali Glasovi angelski z višin (adventna himna);
- Veni creator spiritus ali O pridi, Stvarnik Sveti Duh (binkoštna himna);
- Ave Maris Stella ali Pozdravljena Morska Zvezda (Marijina himna);
- Aeterne reum conditor.

BOGOSLUŽNE MOLITVE, VZKLIKI (verzikli) IN ODPEVI (responzoriji):

Najbolj enostaven način je recto tono (na enem tonu) s kadenco na spodnji terci. Po vzoru evangeljskega petja lahko slišimo tudi kadenco na četrtem zlogu pred koncem. Pri preprostem subsemitonalnem načinu se petje z osnovnega tona, tenorja, pri melodičnih kadencah spusti za polton in še dodaten celton (spodnjo malo terco), nad tenor pa gre zgolj za en cel ton. Nadgrajen subsemitonalen način (v Dodatku 1 Rimskega misala imenovan tudi preprost način oz. tonus simplex) ima še sredinsko kadenco (metrum), zaključek pa ima kadenčni ton na zadnjem, nepoudarjenem zlogu. Pri slovesnem subtonalnem načinu je pod tenorjem vedno cel ton, torej velika sekunda (pod tem je lahko še dodatna mala terca, torej kvarta pod tenorjem), za enak interval pa se petje vzpne tudi nad osnovni ton za recitiranje (kantiliranje). Pri petju napovedi evangelija pride kadenčni ton (spodnja mala terca) na četrti zlog pred koncem stavka, ne glede na besedni naglas.
»Kako je z branjem molitev in kakšna je vloga kantilacije pri tem? Še enkrat povejmo, da kantelacija ni nujno komponirana melodija, temveč bolj ton glasu, ritem, stalna oblika. Zelo značilna je ugotovitev, da vsak duhovnik po nekaj letih prakse najde svoj način izrekanja molitev in ta način se zdi nepremakljiv, ko se enkrat zakorenini. Morda je zelo uspel ali pa nasprotno sploh ne ustreza temu, za kar gre v teh molitvah« (Jean-Pierre Longeat, Cerkvena glasba in kontemplacija, v: Communio, 10. letnik (2000) 3, Družina, Ljubljana, str. 277).

JUBILUS

Jubilus je znan od 4. stol. in označuje melodijo brez besedila, pri kateri srce izrazi tisto, česar ne more povedati (sv. Avguštin). Udomačili so se pri kyrie in pri aleluji, iz česar so v zgodnjem srednjem veku nastali ob predloženih besedilih troparji pri kyrie in slednice pri aleluji (prim. Anton Štrukelj, Glasba v bogoslužju, v: Communio, 10. letnik (2000) 3, Družina Ljubljana, str. 255).

TROPI

Tropi so vložki, dodatki v (vse) liturgične skladbe, kjerkoli (začetek, sredina, konec). Ločimo tri vrste tropov:
- besedilni, kjer je besedilo dodano pod melizme;
- glasbeni, kjer je dodan melizem na obstoječe besedilo;
- besedilnoglasbeni, kjer sta dodana besedilo ali napev na začetku, koncu ali vmes.
Po tridentinskem koncilu so bili ukinjeni oz. ne več kot del redne bogoslužne glasbe.

SEKVENCE

Sekvence so bile na začetku (prehod iz 8. v 9. stoletje) neke vrste besedilni tropi na melizme aleluje (kar je sledilo aleluji). Prve sekvence so bile strogo silabične (zlog – ton), na prehodu iz 11. v 12. stoletje pa so postale že samostojna pesniška oblika (verzi, rima) in ne več strogo silabična glasbena oblika. Do tridentinskega koncila jih je bilo že preko 2000, zato so po njem (po rimskem misalu papeža Pija V. iz l. 1570) kot obvezne ohranili le naslednje:
- za Veliko noč Victime Paschali laudes (avtor Wipo iz Burgundije, začetek 11. stoletja) ali Žrtvi velikonočni;
- za Binkošti Veni, Sancte Spiritus ali O pridi, Sveti Duh;
- za Sveto Rešnje Telo in Kri Lauda, Sion, Salvatorem ali Hvali, Sion, Rešenika, po 2. vatikanskem koncilu neobvezna (fakultativna);
- za praznik Žalostne Matere božje Stabat Mater dolorosa ali Mati žalostna je stala, od l. 1797 neobvezna (fakultativna);
- na Verne duše Dies irae ali Strašen dan (del Requiema, Maše za rajne), ki so jo z 2. vatikanskim koncilom umaknili iz bogoslužne rabe in se tako danes ne uporablja več (razen kot himna hvalnic na praznik Vseh svetnikov).

Gregorijanski koral je inspiriral razvoj oblikovnih tipov kasnejše evropske glasbe (pesemske oblike, rondo) in je osnova pri razvoju evropskega večglasja.

NEKAJ UPORABNIH POVEZAV na temo Gregorijanski koral:
- http://www.cesg.unifr.ch/virt_bib/handschriften.htm
Sanktgallenski kodeksi v digitalni obliki, nekateri so glasbeni, drugi ne. Zraven so kratki kodikološki opisi. V glasbenih kodeksih (npr. kodeks 339) najdemo sanktgallenske nevme.
- http://www.gregor-und-taube.de
V rubriki Materialien: maše za skoraj vse nedelje in večje praznike v kvadratni notaciji z dodanimi sanktgallenskimi nevmami, revidirane melodije glede na Graduale Triplex.
- http://www.christusrex.org/www2/cantgreg/
Nekaj posnetkov gregorijanskega korala z orgelsko spremljavo.
- http://www.schuyesmans.be/gregoriaans/EN/ENstilte.htm
Spletna stran v angleškem jeziku s kratko razlago nevm oz. notacijskih znakov in nekaterih notacij. Ima tudi ogromno linkov z gregorijanskim koralom (rubrika Gregorian Chant on the net) in nekaj navedb posnetkov korala.
- http://www.plainsong.de/greg22.htm
Nemška spletna stran s koristno literaturo.
- http://www.hartker.com/verlag/emig.html
Založba, ki izdaja manjše publikacije, tudi še neobjavljene speve gregorijanskega korala.
- http://www.musica-sacra.eu/
Pod rubriko Notenarchiv se skriva ogromno pdf-jev liturgičnih knjig z gregorijanskim koralom (Liber usualis, orgelske spremljave ipd. …), splača se pobrskati tudi po drugih rubrikah te strani: imajo različne članke o liturgiji, koralu …
- http://www.fordham.edu/halsall/sbook.html
Bolj splošne srednjeveške zadeve, npr. zemljevidi srednjeveške Evrope …
- http://omacl.org/
Srednjeveška knjižnica online. Ni v neposredni zvezi s koralom, zna pa biti zanimivo.
- http://publish.uwo.ca/~cantus/Kala2009-WebsiteHandout.pdf
Pdf strani s koristnimi linki, objavljenimi na spletni strani baze Cantus (popisujejo srednjeveške kodekse).
- Grove Music Online
Profesionalna spletna glasbena enciklopedija v angleškem jeziku, za člane dostopna z geslom preko spletne strani NUK (Mrežnik: Glasba).
- Naxos Music Library
Ogromno posnetkov, med drugim tudi korala, dostopni pa so za člane NUK z elektronskim geslom preko spletne strani NUK (Mrežnik: Glasba).
- In hymnis et canticis: Chorbuch Gregorianischer Choral. Založba Carus (19.007).
Nekaj bolj preprostih in zelo uporabnih koralov s kvadratno in nevmatsko notacijo, menda obstaja tudi CD.
- Cantus ecclesiae: I più bei canti gregoriani trascritti in notazione moderna da Ennio Cominetti. Založba Intra’s, Milano. Znani koralni napevi za razne priložnosti v sodobni notaciji. So pa zato glede notacije malo manj prijazni uporabniku kakor kvadratna notacija.