Sporedi cerkvenih pesmi

Bogoslužje Cerkve se je iz judovskih kulturnih okolij preneslo in naprej razvijalo v dveh tedaj najbolj razvitih kulturnih okolij: na vzhodu pretežno v grškem, na zahodu pa pretežno v rimskem kulturnem okolju. Tako so se na vzhodu izoblikovale liturgija sv. Janeza Zlatoustega (bizantinska? – tudi Bazilija Velikega včasih)... na zahodu pa rimska (papežka), kasneje tudi beneventinska (sv. Benedikt in benediktinci) na Monte Casinu, milanska, mozarabska (španska) ter galska (keltska, frankovska) liturgija (predvsem mašni obred).

»Koliko sem prejokal ob tvojih himnah in spevih, v globokem ganjenju, ko sem poslušal sladko doneče glasove tvoje Cerkve! Ti glasovi so se mi zlivali v ušesa in točila se mi je resnica v srce in vse više je plamenelo v meni čustvo pobožnosti in tekle so solze in bilo mi je dobro z njimi.« (Sv. Avguštin)

Papež Gregor I. Veliki (590 - 604) je zbral in uredil koralne napeve oficija in maš ter jih izdal v zbirkah Antiphonale in Missale Romanum. Škofovska sinoda v Achenu l. 789 je določila, naj se povsod vpelje gregorijanski koral. (vir: Ferenčak Štefan, Cerkvena glasba, repetitorij, Maribor, Ljubljana 2005 – skripta TF UL, str. 39) V 8. stoletju se s karolinško renesanso začne tudi spajanje rimskega in frankovskega obreda, saj je leta 754 frankovski vladar Pipin določil, da je treba sprejeti rimske obredne navade, Karel Veliki pa je to ponovno naročal. Ob poudarjanju, da je latinščina edini jezik kulture in bogoslužja, je škofom naročal, da je treba vernikom razlagati resnice in molitve, zlasti izpoved vere in Očenaš (od tod naši Brižinski spomeniki). Zato so poznejša prizadevanja sv. bratov Cirila in Metoda, da bi tudi slovanski jezik dobil iste pravice v bogoslužju kot latinščina, naletela na nasprotovanje in prepoved, saj se nista zadovoljila le z razlaganjem v domačem jeziku, ampak sta v starocerkveno slovanščino prevedla tudi bogoslužne knjige. (vir: Marjan Smolik, Spokorni del bogoslužja v času Brižinskih spomenikov, v: Zbornik Brižinski spomeniki, uredil Janko Kos in drugi, SAZU, Ljubljana, 1996)

Frankovsko germanski način pojmovanja maše pa se je tudi razlikoval od rimskega: po rimskem je bila evharistija opravilo božjega občestva, ki ga je vodil duhovnik, seveda v Kristusovem imenu, na severu pa so Kristusa razumeli predvsem kot Gospoda, Kralja in Sodnika. Pri maši zato ni bilo pomembno zbrano občestvo, ampak predvsem voditelj, ki predstavlja Kristusa in posreduje njegovo milost. Duhovniki so se prav zato začeli bolj zavedati svoje nevrednosti in grešnosti in so v 9. stoletju v mašni obred začeli vpletati pogostno priznavanje grehov. Namesto slovesnega prihoda k oltarju med petjem vstopnega speva, kakor je delal npr. škof pri slovesnem obredu, je duhovnik tiho molil izpoved grehov, včasih celo ležeč na tleh pred oltarjem. Najstarejše znano besedilo Confiteorja (Spovem se, prvotno v obredu spovedi) je z naštevanjem grehov ohranjeno prav s prehoda od 9. v 10. stol. (tudi v naših Brižinskih spomenikih). Nato je pri oltarju tiho bral molitve, berila in tudi speve - latinskih besedil verniki tako ne bi razumeli, tudi če bi jih bral glasno.
Potem ko je tiho prebral še evangelij, pa je vsaj ob večjih praznikih in morda tudi ob nedeljah ljudem povedal vsebino evangelija, nato pa razlagal verske resnice in spodbujal vernike, naj živijo v skladu z božjimi in cerkvenimi zapovednimi. Ker je v začetku maše sam priznal svoje grehe, je postalo nekako naravno, da je po pridigi k temu povabil tudi vernike. Za to je lahko uporabil že omenjeni obred in besedilo očitne spovedi: samostjono spokorno opravilo je zdaj postalo del nedeljskega mašnega bogoslužja. Severno do Alp so že pred letom 1000 pri maši izpovedali tudi vero (prvotno del krstnega obreda, zato so v Rimu izpoved vere sprejeli v mašni obred šele 1014). Zato je bilo nekako naravno, da so skupno kesanje začeli s kratko izpovedjo vere in omenjanjem različnih svetnikov kot priprošnjikov pri strogem božjem sodniku. Vse te sestavine so tudi v slovenkih besedilih brižinskega kodeksa:
- molitev, predpridižna pesem;
- pozdrav, evangelij v domačem jeziku;
- pridiga;
- pesem po pridigi (zlasti če je pridiga samostojno opravilo);
- oznanila;
- skupne prošnje (»za vse potrebe krščanstva«);
- očenaš, izpoved vere;
- deset zapovedi;
- očitna spoved (z odvezo, pozneje brez nje);
- molitev za rajne.
(vir: Marjan Smolik, Spokorni del bogoslužja v času Brižinskih spomenikov, v: Zbornik Brižinski spomeniki, uredil Janko Kos in drugi, SAZU, Ljubljana, 1996)

Benediktinec Guido iz Arezza (995 – ok. 1050), učitelj deškega zbora, je izdelal učbenik teorije Micrologus de musica in ga l. 1028 predstavil papežu Janezu XIX. Njegovi najpomembnejši prispevki h glasbeni teoriji so:
- tetragram (štiri črte);
- solmizacijska imena tonov po zlogih himne na god sv. Janeza Krstnika: Ut queant laxis resonare fibris Mira gestorum famuli tuorum, Solve polluti labii reatum, Sancte Joannes (besedilo pod rastočo melodijo z vsemi šestimi lestvičnimi toni - poleg postopov tudi zapovrstni skoki za m3, v3, č4 in č5 - je osnova za poimenovanje tonov C-dur lestvice: ut (do) - c, re - d, mi - e, fa - f, sol - g, la - a);
- heksakord (šettonska lestvica);
- raba alteracij;
- dopustnost sozvočja sekunde, terce in unisono ter križanje glasov.

V 14. stoletju je Machault (ca. 1300-1377) iz pariške Noterdamske šole orgle poimenoval kot kraljico inštrumentov in napisal 1. komponirano mašo, pri kateri je bila za vsako kitico napisana nova ustrezna melodija – torej ne ista po vzoru 1. kitice. Tako so to 1. stalni mašni spevi, 1. mašni ordinarij: Kyrie, Gloria, Credo, Sanctus in Benedictus ter Agnus Dei. (vir: Ferenčak Štefan, Cerkvena glasba, repetitorij, Maribor, Ljubljana 2005 – skripta TF UL).

Tridentinski koncil v letih 1545-63 je septembra 1562 razpravljal tudi o cerkveni glasbi, ukrepi pa so najbolj vidni z novim rimskim misalom iz l. 1570 pod papežem Pijem V. in zbirko vsega zbranega gregorijanskega korala Liber usualis, s katerima so bili odpravljeni vsi tropi, ter ohranjene le 4 sekvence, bogoslužja pa so dobila jasen red. (vir: Ferenčak Štefan, Cerkvena glasba, repetitorij, Maribor, Ljubljana 2005 – skripta TF UL, str. 39). Palestrini je bila zadana naloga prenoviti cerkveno glasbo, zlasti polifono, po vzoru neokrnjenih gregorijanskih melodij. In ta glasbeni red je nekako držal celih 400 let, čeprav je vmes papež Benedikt XIV. moral prepovedati inštrumente, ki spominjajo na teater, papež Pij IX. pa je ponovno karal pojav gledališkega sloga v cerkveni glasbi.

Temeljni dokument za sodobno cerkveno glasbo pa je motuproprij (po lastnem nagibu) Tra le sollecitudini (Med dolžnostmi pastirske službe) papeža Pija X., izdan dne 22.11.1903 (na god sv. Cecilije, zavetnice cerkvene glasbe), v katerem med drugim poudari, da je glasba integralni del bogoslužja. Nato čez 25 let apostolska konstitucija Pija XI. Divini cultus sanctitatem (Nalogo, ohranjati svetost bogoslužja) z dne 20.12.1928 (900 let za Micrologus de musica Guida iz Arezza), v kateri med drugim poudari, da je potrebno ohranjati svetost bogoslužja. Pravno najmočnejši pa sta enciklika o cerkveni glasbi Pija XII. Musicae sacrae disciplina (Skrb za cerkveno glasbo) z dne 25.12.1955 (na Božič) in Instrukcija o cerkveni glasbi z dne 3.9.1958 (nekdaj god sv. Gregorja Velikega, nekdanjega zavetnika cerkvene glasbe).

Temeljni dokument 2. vatikanskega koncila je konstitucija o svetem bogoslužju Sacrosanctum Concilium (SC/B, Sveti cerkveni zbor) z dne 4.12.1963 (400 let po zaključku tridentinskega koncila), kjer poudari pomen gregorijanskega korala (B116, B117), ljudskega petja (B113, B118) in orgel, ki imajo častitljivo mesto v cerkveni glasbi. S pravilnikom za maše z otroki Pueros baptizatos (Krščenim otrokom) z dne 1.11.1973 pa je bila otrokom dana možnost njim primernejšega sodelovanja pri sv. maši: prilagojeno bogoslužje božje besede, petje vzklikov pri evharistični molitvi, uporaba Orffovega instrumentarija in različnih kretenj, drža telesa in sprevodov oz. procesij (npr. prinašanje vsega potrebnega za darovanje, »Marijo nosijo« v adventu oz. v času božične devetdnevnice).