Sporedi cerkvenih pesmi

Cerkvene pesmi so ali iz Svetega pisma (največ psalmi) ali pa so jih zložili (navdihnjeni) ljudje in jih je potrdila Cerkev. Ločimo naslednje Cerkvene pesmi:
- častilne (npr. evharistične in blagoslovne pesmi);
- hvalne (npr. zahvalne in svetniške pesmi);
- prosilne (npr. postne spokorne pesmi).

Iz vidika glasbene uporabe v bogoslužju bi lahko rekli, da izmed psalmov razlikujemo naslednje skupine:
- tiste, ki so del besednega bogoslužja (psalm oz. spev z odpevom, npr. pri sv. maši, še vedno lahko uporabljamo tudi stopniški spev ali gradual);
- tiste, ki so v spremenljivih mašnih spevih (vstop ali introitus, nekdaj darovanje ali offertorium in še vedno obhajilo ali communio);
- tiste, ki so kot pevska sestavina molitvenega bogoslužja (oficij, brevir).
Petje psalmov je v bogoslužje najverjetneje uvedel papež Damaz (366-384) na pobudo svojega svetovalca sv. Hieronima (vir: Ferenčak Štefan, Cerkvena glasba, repetitorij, Maribor, Ljubljana 2005 – skripta TF UL, str. 20).

Omembe in navodila v Svetem pismu glede bogoslužnega petja:

»In ko so odpeli hvalnico, so odšli proti Oljski gori« (Mr 14,26 in Mt 26,30).
»S psalmi, hvalnicami in duhovnimi pesmimi hvaležno prepevajte Bogu v svojih srcih« (Kol 3, 16).
»... naj vas napolnjuje Duh: nagovarjajte se s psalmi, hvalnicami in duhovnimi pesmimi, ko v svojem srcu prepevate in slavite Gospoda« (Ef 5,18,19).
»Iz tega mesta smemo sklepati, da so kristjani v času apostola Pavla poznali razne pesmi: pesmi, psalme, himne, ki se nam žal niso ohranile. ... Petje je izraz ljubezni, ... brezkončno. ... V skrivnem Razodetju je končno prikazano nebeško življenje kot večno peto bogoslužje«(vir: Adalbert Rebić, Glasba v stari zavezi, v: Communio, 10. letnik (2000) 3, Družina Ljubljana, str. 250).

Navodila za vsebino Cerkvene glasbe:

»Cerkvenemu petju namenjena besedila se morajo skladati s katoliškim naukom, poiskati jih je treba zlasti v Svetem pismu in liturgičnih virih.« (B 121)
»Glasbeniki, ki so prežeti s krščanskim duhom, naj se zavedajo, da je njihov poklic gojiti cerkveno glasbo in množiti njene zaklade.
Ustvarjajo naj skladbe, ki bodo imele naravo prave cerkvene glasbe in jih bodo mogli izvajati ne le večji zbori, ampak bodo dostopne tudi manjšim ter dobo podpirale dejavno sodelovanje vsega občestva vernikov.« (B 121) Torej tudi kombinacija zborovskega in ljudskega petja.
»Cerkveni glasbenik je človek molitve, ki svojim bratom pomaga doseči pristan na razburkanem morju tega človeštva« (vir: Jean-Pierre Longeat, Cerkvena glasba in kontemplacija, v: Communio, 10. letnik (2000) 3, Družina, Ljubljana, str. 279; glej tudi 2. berilo na god sv. Cecilije v Bogoslužnem branju V., str. 333).
Besede pri petju morajo ostati razumljive. »Glas, ki ne izraža vse moči in dinamike stvarstva ni glas, ki bi bil zmožen pripeljati bogoslužno molitev k njenemu cilju, ki je združitev z Bogom v kontemplaciji. ... Če naj cerkvena glasba vodi h kontemplaciji, mora biti v bistvu glasba Besede. ... Glasbeno izražanje Besede, ki je bilo veliko delo najboljših bogoslužnih izročil na latinskem Zahodu, je askeza meditacije, razumevanja in prenašanja svetopisemskega besedila: to ne gre samo od sebe in zahteva čas in veliko preizkusov. Na tem področju bi se morali vprašati o možni povezavi glasbe s svetopisemskim besedilom, prebranim pri bogoslužju. ... Božja beseda v življenju ljudi nima istega mesta kot katerakoli druga beseda, njeno izrekanje mora odpirati svet onkraj gole zaznave zemeljskih stvarnosti. ... Gre za zmožnost duhovnega premlevanja, ki ga mora glasba znati spodbujati v korist udejanjanja Božje besede in združevanja z Bogom v kontemplaciji. ... Temeljna naloga tega glasbenega prizadevanja je pripeljati do poslušanja s srcem« (vir: Jean-Pierre Longeat, Cerkvena glasba in kontemplacija, v: Communio, 10. letnik (2000) 3, Družina, Ljubljana, str. 275 - 277).

Naloga (poslanstvo) Cerkvene glasbe:

Prava naloga Cerkvene glasbe je streči bogoslužju. »Cerkvena glasba bo zato toliko svetejša, kolikor tesneje bo povezana z bogoslužnim dejanjem, ko bo ali lepše izražala molitev ali spodbujala k ubranosti duš ali pa svete obrede obdajala z večjo slovesnostjo.« (B112)
»Glasba more vstopiti v bogoslužje samo v primeru, da je sveta« (vir: Joseph Ratzinger, Teološki problemi cerkvene glasbe, v: Communio, 15. letnik (2005) 2, Družina, Ljubljana, str. 166). Cerkvena glasba je tesno povezana s skrivnostjo sv. maše, še prav posebno pa s slovesno sv. mašo. Glasba je bistveni bogoslužni element in oltar je njena ciljna točka. »Bogoslužje in glasba imata skupno to, da je tišina, ki jima sledi in ki je pred njima, že in še del bogoslužja in glasbe. Tišina sploh ni praznina, temveč nasprotno polnost skrivnosti, ki pove neskončno več kot vsi zvočni izrazi. ... Namen cerkvene glasbe je utelesiti pravo tišino občestva. ... Petje, ki ne prispeva k poslušanju tišine, je prazno« (vir: Jean-Pierre Longeat, Cerkvena glasba in kontemplacija, v: Communio, 10. letnik (2000) 3, Družina, Ljubljana, str. 277, 278).
»Menim, da se s križem resnično ne bi smeli igrati. Kristusov smrtni krik kljub Bachu ne sodi v kategorijo petja.« (vir: J. Moltman, Prvi osvobojenci stvarstva).
Amandi cantare est. – Tistemu, ki ljubi, je lastno, da poje. (sv. Avguštin) In kdor dobro poje, dvakrat moli. (sv. Avguštin)
Kajti petje pri bogoslužju ima blagodejen vpliv na verska čustva, tako da npr. dobra pesem pri sv. maši več zaleže kakor pridiga. (bl. Anton Martin Slomšek)
»Sv. Avguštin je v znanem govoru upravičeno zapisal: »Novi človek ve, kaj je nova pesem. Petje je izraz veselja, in če smo še bolj pozorni, je izraz ljubezni.« Božje ljudstvo, zbrano k obhajanju evharistije, poje hvalnice Bogu. Cerkev je v svoji dvatisočletni zgodovini ustvarila in še vedno ustvarja glasbo in petje, ki sta dediščina vere in ljubezni, ki je nikakor ne smemo izgubiti. Ne smemo reči, da v bogoslužju ena glasba lahko nadomesti drugo. Zato se je trebe varovati splošne improvizacije ali uvajanja glasbenih zvrsti, ki so tuje smislu bogoslužja. Petje je bogoslužna sestavina, ki mora biti vključena v samo zasnovo bogoslužja. To pomeni, da mora v besedilih, melodijah in izvajanju ustrezati smislu skrivnosti, ki jo obhajamo, posameznim delom obreda in liturgičnim časom. Končno želim, da se ob upoštevanju različnih usmeritev in hvalevrednih izročil, kakor so to izrazili tudi sinodalni očetje, ustrezno ovrednoti gregorijanski koral kot izvirno petje rimske liturgije.« (vir: Papež Benedikt XVI., Posinodalna apostolska spodbuda, Evharistija zakrament ljubezni, Cerkveni dokument 115, Družina, Ljubljana 2007, 45-46)

Gregorjansko petje je uglasitev molitve, njen sad, zato je simbol najvišje oblike bogoslužnega petja. »Cerkev gleda v gregorijanskem petju svojevrstno petje rimskega bogoslužja, zato naj ob enakih pogojih pri liturgičnih opravilih zavzema prvo mesto. Druge vrste cerkvene glasbe, predvsem polifonija (večglasje), se nikakor ne izključujejo iz liturgičnih opravil, če le ustrezajo duhu liturgičnega opravila ...« (B 116) Namreč motuproprij (dokument, izdan po lastnem nagibu) papeža Pija X. »Tra le sollecitudini« iz leta 1903 pravi, da je najvišji vzor gregorijansko petje, kateremu je zelo blizu klasična polifonija »rimske šole« pod Palestrinom. (prim. Anton Štrukelj, Glasba v bogoslužju, v: Communio, 10. letnik (2000) 3, Družina Ljubljana, str. 257)
Ves Gregorijanski koral je bil po tridentinskem koncilu zbran v zbirki Liber usualis (ponatis l. 1952).

Mašni spevi (antifonalni in responsorialni: introitus, graduale, alleluia, offertorium, communio) so zbrani v Graduale Romanum (rimski gradual) oz. Graduale triplex (s kvadratno in dvema vrstama nevmatske notacije, torej trivrstno notacijo vsake melodije, zato triplex) ali enostavnejša verzija Graduale simplex (le s kvadratno notacijo), v katerih so tudi stalni mašni spevi, zbrani v notranjem poglavju Kyriale.
Molitveno bogoslužje je zbrano v zbirki Antiphonale Romanum, sestavljeni iz dveh delov: Antifonale Monasticum vsebuje dnevne molitvene ure, Liber hymnarius pa vsebuje himne molitvenega bogoslužja (pesmi brevirja). Nočne molitvene ure so zbrane v Antifonale Procesionem.

Navodila iz Rima iz časa Cecilijanizma: propagiranje koralnega enoglasja, palestrinski vokalni stavek, podrejenost instrumentalne – orgelske glasbe, latinsko besedilo; to pa so slovenski Cecilijanci nadgradili še s spodbujanjem cerkvene pesmi v ljudskem jeziku ter v splošnem razvijanje umetniške, sodobne in slovenske cerkvene glasbe.
Danes je vsekakor naloga, da – tudi v Cecilijanskem duhu ustvarjen – neprecenljiv zaklad slovenske cerkvene ljudske glasbe (predvsem iz 18. in 19. stoletja, iz časa močnega absolutističnega vpliva na versko oz. Cerkveno disciplino na teritoriju Avstroogrske monarhije) na osnovi slabih izkušenj zahodnoevropskih narodov, ki so v drugi polovici 20. stoletja prelomili s cerkveno glasbeno tradicijo, pri nas še naprej ohranjamo obstoječ repertoar cerkvene glasbe (smernice za novo cerkveno ljudsko pesmarico!), ob tem pa cerkveno glasbeno ustvarjalnost nadgrajujemo naprej v smeri ustvarjanja take slovenske cerkvene glasbe, ki bo še bolj kot obstoječa »zakladnica« z duhovno izrazito k Bogu se dvigajočo melodijo (po vzoru gregorijanskega korala), s posebnim slovenskim verskim čutom obarvano melodijo in harmonijo (po vzoru »romantičnih« ljudskih cerkvenih pesmi in ljudskega večglasja), z dogmatično jasno vsebino (nova besedila!) z vsemi verskemu čutu primernimi sodobnimi glasbenimi pridobitvami (glede melodije, ritma, harmonije, žanra,...) v duhu liturgije (tudi prostor!) notranje mladostno in v miru nagovarjala ter duhovno dvigala tudi sodobnega slovenskega človeka - da mu ne bo potrebno za zapolnitev sodobne cerkveno glasbene vrzeli posegati po glasbeno estetsko cenenih skladbah iz svetnega področja (zlasti v melodiji in harmoniji, npr. pop, jazz, rock'n'roll!), z bolj malo čuta za liturgijo in za tradicionalen slovenski glasbeno verski zaklad (problematična oblika globalizacije verskih popevk oz. popularne – bolj ali manj koncertne – duhovne glasbe, npr. vdor svetnih glasbenih melodičnih in ritmičnih značilnosti v cerkveno glasbo, z nedodelano harmonsko kompozicijo!); kajti cerkvena glasba mora vdirati v posvetno in ne posvetno v liturgijo, saj se kulturi hoče oltarja in ne obratno. Kajti kult ali kultura je način bogočastja, odnos do P(p)resežnega zato kultura, "obdelovanje" življenja, izhaja iz tega, kako se časti Boga, Najvišjega (Elohim), Gospoda (Adonaj) oz. koga se časti, Boga ali koga drugega, ker od tega je potem odvisno vse nadalnje delovanje v življenju (kultiviranje), od prehranjevanja, razmnoževanja, obdelovanja zemlje do tehničnega in umetniškega ustvarjanja ipd. ter končno verskega nauka in bogoslužja, ki vse to združujeta):

Bogoslužje in kulture:

»Pristojna pokrajinska cerkvena oblast ... pazljivo in modro presodi, kaj je primerno, da bi se iz izročila in duha posameznega naroda sprejelo v liturgijo. Koristne ali potrebne prilagoditve je treba predložiti apostolskemu sedežu, da bodo uvedene z njegovim soglasjem.« (B 40)
»Cerkev pa odobrava in za bogočastje dopušča vse oblike resnične umetnosti, če le imajo potrebne lastnosti.« (B 112)
Evharistična skrivnost nas »postavlja v dialog z različnimi kulturami in je v nekem smislu tudi izziv. Priznati je treba medkulturni značaj novega bogočastja, torej duhovnega bogoslužja (logike latreia). Navzočnost Jezusa Kristusa in izlitje Svetega Duha sta dogodka, ki ju moremo nenehno primerjati z vsako kulturno stvarnostjo, da bi jo prekvasili z evangelijem. To posledično zahteva prizadevanje za pospeševanje evangelizacije kultur v prepričanju, da je Kristus sam resnica vsakega človeka in vse zgodovine človeštva.« (vir: Papež Benedikt XVI., Posinodalna apostolska spodbuda, Evharistija zakrament ljubezni, Cerkveni dokument 115, Družina, Ljubljana 2007, 77-78)
Vse preizkušajmo, in kar je dobro, obdržimo. (prim. 1 Tes 5,21)

Izmed duhovnih zvrsti glasbe je dandanašnje dni zelo popularna »New age« (»nova doba«, novodobna) glasba, ki predvsem odraža upor sodobni klasični glasbi (npr. dodekafoniji), zato je iz napačno razumljenega navdiha vzhodno azijskih verstev prijazno sladka in počutno mirna, a ravno zaradi tega tudi nevarna, ker poslušalca lahko vodi v »svoj svet« (individualizem!), tako da več ne vidi drugega (le ljubezen do bližnjega je prava pobožnost). Tu pa tiči tudi nevarnost izkoreninjenosti, kajti nekdaj so tako kot vso drugo znanost in umetnost tudi glasbo razvijali na osnovi avtoritete, tako da je v krščanstvu le izročilo verskih praks pravo merilo (izhodiščni kanon) za iskalca novega v krščanski glasbi, med tem ko je v postmoderni postal iskalec, ustvarjalec sam (tudi če s svojimi blodnjami) merilo za duhovnost, merilo za novo glasbo, tako da se celo pretirano trudi ustvariti nekaj, kar še nikoli ni bilo, da ni povezave s tradicijo (ne le v New age-ju, ampak lahko tudi v ti. klasični glasbi). Torej obstaja resna nevarnost, da tudi v cerkveni glasbi merilo postane posameznik ali duh časa in ne več izročilo verske prakse, kot so bili v zgodovini in vse do danes (npr. gregorijanski koral, polifonija, »cecilijanski« stavek ipd.). Konkretno je danes v cerkveni bogoslužni glasbi zaradi popularnosti (sicer lahko ni nič manj problematična tudi sodobna klasična ali resna glasba) najbolj akuten problem z aktualnimi cerkvenimi popevkami, saj so tovrstne glasbene zvrsti večinoma primeri nepravilnega pristopa, kako novo zvrst cerkvene glasbe utemeljiti na duhu časa, torej na aktualno popularnih svetnih glasbenih zvrsteh, ki jih ustvarjajo posamezniki, in ne kot je pravilno, integrirati duh časa s tradicijo cerkvene glasbe in cerkvenega občestva. Popevke so načeloma le čustvene, primerne za ureditev čustvenega sveta, torej za vzgojo mladih (mladinska srečanja, oratoriji, tabori, duhovne vaje in obnove), ne pa za liturgijo ali za celotno cerkveno občestvo, saj čustveni svet ni vse, kar premore človekova notranjost. Nevarnost verskih popevk je tudi v globalizaciji cerkvene glasbe, kar pa ni najbolje.

Bogoslužje in bližnji:

»...kjer zanemarjajo božjo postavo »v medsebojnih odnosih in iščejo Boga samo v bogoslužju, tam postane Bog zgolj vir neosebne in čarobne moči, s katero lahko ravnam poslovno in brez spoštovanja«. ... Ta prepir o češčenju Boga je pokazal, »da ima pravi odnos z Bogom samo tisti, ki ima pravi odnos do človeka, in da mora služenje Bogu v bogoslužju vselej spremljati služenje človeku.« ... V bistvu so se preroki obrnili »proti tisti spačenosti, ki stoletja ogroža vsako človeško bogoslužje: daritev, bogoslužje in molitev ohranijo pravi smisel le toliko časa, dokler je ljudem resnično do tega, da srečajo svetega Boga.« (vir: Chiara Lubich, Jezus v bratu, Ljubljana 1979, str. 22, 23)
»... Da, hočem ljubezni in ne daritve, spoznanja božjega, bolj ko žgalne daritve« (Oz 6,6).

Bogoslužni jezik:

»Mislim predvsem na bogoslužja ob mednarodnih srečanjih, ki so danes vse pogostejša. ... razen svetopisemskih beril, homilije in prošenj vernikov je primerno, da so takšna bogoslužja v latinščini; prav tako naj bodo v latinščini vsem znane molitve iz izročila Cerkve in po možnosti izvedba nekaterih besedil v gregorijanskem koralu. ... Ne gre zanemariti možnost, da tudi vernike naučimo moliti najbolj znane molitve v latinščini in peti nekatere dele bodoslužja po gregorijanskem koralu.« (vir: Papež Benedikt XVI., Posinodalna apostolska spodbuda, Evharistija zakrament ljubezni, Cerkveni dokument 115, Družina, Ljubljana 2007, 60-61)
»V latinskih obredih naj se ohrani raba latinskega jezika, razen kjer imajo posebne pravice.« (B 36)
»Domačemu jeziku se sme dati ustrezno mesto pri mašah, ki se opravijo ob udeležbi ljudstva, predvsem za berila in prošnje za vse potrebe ...
Poskrbeti pa je treba, da bodo verniki mogli tudi v latinščini skupno moliti ali peti njim namenjene stalne mašne speve.« (B 54)

Sicer je Jezus v času zemeljskega življenja govoril svoj materni jezik, ki je bil aramejščina, verjetno je znal govoriti tudi uradno tempeljsko (svetopisemsko) hebrejščino, lahko pa da tudi kaj grško (sredozemsko kulturno okolje pod vplivom nekdanje helenizacije) in latinsko (takratna rimska civilna in vojaška oblast), med tem ko so apostoli in njih nasledniki evangelije oz. vso Novo zavezo, razen Pisma Hebrejcem, že zapisali v grščini, ki je bila od cca. leta 300 pr. Kr., ko je začel Aleksander Veliki s helenizacijo, tj. širjenjem grške kulture po Mali Aziji in celotnem Sredozemlju - seveda z dodatki orientalnosti - pa vse do l. 200 po Kr. uradni in pogovorni jezik takrat znanega sveta (Sredozemlje in Mala Azija) in zato tudi prvi formalni liturgični jezik Cerkve: grščina. Sodelovanje Cerkve z jezikom in kulturo helenizma, domačega v vsem Rimskem cesarstvu, je omogočilo, da je bilo krščanstvo prisotno že v 1. stol. praktično v vseh deželah Rimskega cesarstva, npr. morda tudi v Galiji med Kelti (danes osrednja južna Francija). Grščina se je začela izgubljati iz Cerkvene rabe zlasti ko je krščanstvo prišlo v Severno Afriko, kjer je bila grščina najbolj nedomača. Tako se je na zahodu začela vse bolj uveljavljati tudi latinščina in na vzhodu tudi drugi domači jeziki, npr. armenščina, koptščina, etiopščina in kasneje starocerkvenoslovanščina, ki je bila v času sv. Cirila in Metoda potrjena tudi za ozemlje današnje zahodne Cerkve. Vsi ti jeziki so v bogoslužju v veljavi še danes, čeprav imata uradno najbolj vzvišeno mesto še vedno grščina na vzhodu in latinščina na zahodu, a so v praksi latinščino po 2. vatikanskem koncilu (20. stol.) na Zahodu začeli 'izpodrivati' vsi možni domači jeziki vernikov in tako postali novi liturgični jeziki, seveda s 'prirejenim' privzemom uveljavljenih prastarih jezikovnih oblik iz hebrejskega (temu so bili vzor drugi starejši jeziki, od egipčanskega do babilonskega), grškega, latinskega in starocerkvenoslovanskega jezika, kot so imena, najprej Jezus Kristus (Odrešenik Maziljenec, torej Mesija), Marija (Mirjam oz. Morska zvezda) ter drugo, npr. imaculata (brezmadežna), aleluja (hvalite Gospoda), amen (amin – tako naj bo), hozana (Bog ga ohrani ali pomagaj vendar), sabaoth (vojne čete oz. da je Bog Gospod nebeških čet, torej vseh moči, vsega stvarstva), prezbiterij (prostor za starešine - prezbiterje, torej za duhovnike oz. mašnike s sodelavci v bogoslužnem prostoru), blagoslov (»blago slovo«, milostna beseda), ave (pozdravljen), Kyrios in Kyrie (Gospod), gloria (slava), pater (oče) in papež (papa, rimski škof), bazilika (javna upravna stavba, vladarnica), oltar (žrtvenik) ipd. za skoraj vso liturgično opremo.

Če je Tridentinski koncil v 16. stol. zaradi ohranjanja liturgične enotnosti vzpodbujal, da ni dovoljeno maševati samo v domačem jeziku, kar je spet pripeljalo do popolne prevlade latinskega jezika v rimskem bogoslužju v naslednjih 300 letih, pa je 2. Vatikanski koncil v 20. stol. zaradi tega dejstva vzpodbujal, da ni potrebno vse maševati v latinskem jeziku, ampak lahko kaj tudi v jeziku ljudstva, kar pa je do danes pripeljalo do praktično popolnega izrinjenja latinščine iz uporabnih bogoslužnih besedil, čemur se upira zlasti bratovščina Pija X., ustanovljena 1.11.1970 od pokojnega francoskega škofa Le Febra (priznavajo papeža, ne pa sklepov 2. vatikanskega zbora). Danes veljata dva načina maševanja, tridentinski misal v latinščini in misal Pavla VI. po 2. vatikanskem zboru, preveden v številne jezike vernikov. Oba sta veljavna, a uporabljati pa se mora tistega, ki bolj služi ljudem, ki jim je razumljivejši. Temu izboru se mora podrejati tudi vsakokratna bogoslužna glasba. Sicer pa se s cerkvenimi pesmimi danes največ ukvarja interdisciplinarna veda himnologija, ki ima tudi svoje evropsko združenje in redna srečanja.