Sporedi cerkvenih pesmi

Pevske sestavine oz. stopnje slovesnega petja pri sv. maši (po "tridentinskem obredu"):

1. Na praznik se poje:
   - duhovnikovo petje z odgovori ljudstva (kolekta ali prva mašna prošnja, evangelij, sekreta ali druga mašna prošnja, prefacija ali slavospev, kanon, tretja mašna prošnja ali postkomunio in drugi dialogi med mašnikom in ljudstvom oz. odgovori ali responzoriji ter versikli);
   - Svet in Blagoslovljen oz. Sanctus in Benedictus (stalni mašni spev ali spev iz mašnega ordinarija, ki je edini znotraj evharistične molitve, ki pa je vrh sv. maše);
   - Oče naš oz. Pater noster.
2. Ob nedeljah se poleg gornjega prazničnega petja poje še:
   - ostale stalne mašne spevi oz. vse speve iz mašnega ordinarija ali ordinarium missae:
   - Gospod usmili se – Kyrie;
   - Slava – Gloria;
   - Vera – Credo;
   - Svet in Blagoslovljen – Sanctus in Benedictus;
   - Jagnje Božje – Agnus Dei.
   (na koncu je še Pojdite v miru - Ite missa est. Pri maši za rajne oz. Requiemu, kjer ni Glorie, Creda in Ite missa est, so pa naslednji stalni mašni spevi: introitus (Requiem), Kyrie, Dies irae, Sanctus & Benedictus, Agnus Dei, Lux aeterna)
   - prošnje vernikov (prošnje za vse potrebe).
3. Za slovesne praznike se poleg gornjega prazničnega in nedeljskega petja poje še:
   - spremenljive ali lastne mašne speve (maše določenega dneva) oz. mašni proprij ali proprium missae (po starokrščanski tradiciji namenjeni petju "shole cantorum" – šoli pevcev oz. šolanim pevcem ali od srednjega veka naprej zboru dečkov in moških, ki so bili lahko tudi v prezbiteriju, saj so neke vrste leviti):
   - vstopni spev – introitus;
   - stopniški spev – gradual (peli na stopnici pod ambonom, danes je to psalm z antifono oz. odpevom ali drugo iz Svetega pisma);
   - pesem slednica – sequenca (po 2. vatikanskem koncilu obvezni le na Veliko noč in Binkošti, dovoljeni pa še na Telovo in Mati žalostno);
   - Aleluja – Aleluja oz. v postu nadaljevalni spev – tractus (danes Aleluja z vrstico ali v postu le vrstica, nekdaj pa ob Aleluji tudi sequenca - v srednjem veku jih je bilo do tridentinskega koncila preko 2000, po misalu pp Pija V. l. 1570 pa le še pet, od katerih pa Dies irae po 2. vatikanskem koncilu ni več dovoljena);
   - nekdaj darovanjski spev – offertorium (med pripravo darov);
   - obhajilni spev – communio.
   (trop za solista, npr. pri Kyrie ali Aleluji)

Temu danes po uveljavljenem prenovljenem obredu sv. maše (po 2. vatikanskem zboru) nismo več dolžni slediti, nam je pa lahko navdih za glasbeno oblikovanje sv. maše.

Sicer pa pevske sestavine sv. maše delimo na:
- ordinarij ali samostojni obredni spevi (Gospod usmili se, Slava, Psalm, Vera, Svet, Oče naš, Jagnje Božje, Odslovitev), med recitiranjem ali petjem katerih ne počnemo nič drugega;
- proprij ali spremljajoči spevi obreda (vstop, Aleluja z vrstico, nekdaj darovanje, obhajilo), ki spremljajo obredna dejanja (procesije, pripravo darov).

Glede na vsebinsko oblikovni izbor in način glasbenega sodelovanja pri sv. maši pa ločimo naslednej načine:
- antifona-verz-antifona (vstopni, nekdanji stopniški in darovanjski ter še vedno obhajilni spev in danes tudi psalm po berilu);
- ljudska ali zborovska pesem in motet (za petje stalnih in spremenljivih mašnih spevov ali namesto spremenljivih mašnih spevov);
- orgle s solistom (za petje nekaterih stalnih in vseh spremenljivih mašnih spevov ali namesto spremenljivih mašnih spevov);
- orgle solo ali drugi instrumenti (navadno le za spremljanje vstopne, obhajilne in zaključne procesije ter priprave darov).

Ljudsko petje:
Ljudsko petje je tekom preteklega razvoja imelo značaj ene izmed ljudskih pobožnosti (tudi litanije, Rožni venec,...), ki so spremljale tihe latinske sv. maše, zato je tiha sv. maša lahko spremljana z navadno štirimi ljudskimi pesmimi (vstop, darovanje, obhajilo, konec) in je po »tridentinskem obredu (ritusu)« še vedno tiha, čeprav danes pojma »tihe maše« v prvotnem smislu praktično ne rabimo več. Danes je maša peta ali nepeta, slovesna ali "običajna", tudi če samo ljudstvo sodeluje.
»Liturgično dejanje dobi odličnejšo obliko, če se sveta opravila opravljajo slovesno s petjem, pri katerem sodelujejo posvečeni služabniki in pri katerem je dejavno udeleženo tudi ljudstvo.« (B 113)
Zato naj bo primarno bogoslužno petje ljudsko petje (ne ponarodelo), kar pomeni da pojejo vsi prisotni (že krščeni) verniki; če je prisoten tudi pevski zbor, je njegova 1. naloga vzpodbujati ljudsko petje, sicer pa mora biti tekom petega bogoslužja zapeta vsaj ena ljudska pesem oz. naj ljudstvo poje tiste dele sv. maše, ki so mu lastni (Gospod usmili se, Slava, Vera, Svet, Oče naš,...).
»Ljudsko nabožno petje je treba skrbno gojiti, da se bodo pri pobožnostih in svetih opravilih ter pri samih liturgičnih dejanjih mogli po pravilih in določbah rubrik razlegati tudi glasovi vernikov.« (B 118)