Sporedi cerkvenih pesmi

Adventni čas se prične s 1. večernicami 1. adventne nedelje; namenjen je pripravi na Božič oz. praznovanje Gospodovega rojstva; pri bogoslužju se uporablja vijolična barva, razen če ni drugače določeno (npr. na 3. adventno nedeljo se lahko uporabi tudi rožnata barva).
"Adventus" v latinščini pomeni prihod, bližanje, kajti advent je čas priprave na Božič - Jezusov prihod na svet, pa tudi priprava na njegov drugi prihod. S prvo adventno nedeljo se prične tudi novo cerkveno leto.
Advent je tudi praznik luči, kar se odraža v ljudski pobožnosti Marijo nosijo in nekdaj v zornih mašah v zgodnjih jutranjih urah (ti. "Zornice").
Uporaba orgel: "V adventnem času naj orgle in druga glasbila uporabljamo s tako zmernostjo, kakor pristoji značaju tistega časa, da ne bi vnaprej označevali polnega veselja Gospodovega rojstva" (RMu2000, 313). Torej se v adventu na orgle igra bolj zmerno - razen na slovesne praznike, praznike in na 3. adventno nedeljo, ko je še posebej naglašeno veselje.

Od 1. do 2. adventne nedelje (oz. do 17. decembra) pojemo pesmi na temo osebnega spreobrnenja in pokore, zakar je v ospredju resnobnost, čuječnost, budnost, priprava na Jezusov 2. prihod, za katerega ne vemo ne ure, ne dneva.

Na tretjo adventno nedeljo ("Gaudete") je posebej naglašeno veselje, veselo pričakovanje Gospodovega prihoda. O tem pričajo liturgična besedila: vstopni spev (Veselite se v Gospodu zmeraj; ponavljam vam, veselite se. Gospod je blizu.), pa tudi berila, ki to veselje poudarjajo. Glavni lik v delavniških evangelijih je Janz Krstnik.

Četrta adventna nedelja se ozira na dogodke v neposredni pripravi Jezusovega rojstva. (To je tudi že čas t.i. božične osemdnevnice.) Prav tako je pri delavniških mašah, kjer v berilih slišimo tudi nekaj znanih mesijanskih prerokb.

Za vstop in za konec pojemo adventne pesmi, lahko pa tudi med obhajilom, če je primerno besedilo; sicer pa pojemo mašne pesmi in za konec lahko tudi Marijine (npr. Je angel Gospodov).