Sporedi cerkvenih pesmi

Adventni čas se prične s 1. večernicami 1. adventne nedelje in konča s 1. večernicami praznika Gospodovega rojstva (božič). Pri bogoslužju se uporablja vijolična barva, razen če ni drugače določeno (npr. na 3. adventno nedeljo se lahko uporabi tudi rožnata barva).

»Adventni čas pomeni v sedanjem liturgičnem koledarju začetek cerkvenega leta. Po eshatološkem gledanju pa je adventni čas na koncu cerkvenega leta«, (Nadrah 1969, 75) saj se v tem času bolje kot druge dni v letu spominjamo pričakovanja Kristusovega prvega prihoda in se hkrati pripravljamo tudi na Kristusov drugi prihod. Namreč »motivi naših pesmi … ne segajo samo na začetek človeškega rodu in nazaj na večni božji sklep o učlovečenju ter odrešenju ljudi, ampak nas povedejo tudi na konec svetovnega reda ob paruziji. Gospodov prihod ob paruziji pojmujejo te pesmi kot prihod strogega in pravičnega sodnika k vesoljni sodbi«, (Nadrah 1969, 76) na kar nas spominja predhodni praznik Kristusa Kralja vesoljstva, ki sicer zaključuje cerkveno leto, a nas obenem smiselno povezuje z vsebino adventa oz. vanjo vodi. »Najstarejši način priprave na božični praznik je bil post. Le-ta se je začel sprva že o Martinovem (11. novembra). Postili so se ob ponedeljkih, sredah in petkih. Zanimivo da pravoslavna Cerkev adventa ne pozna, pač pa predpisuje že od 8. stoletja predbožični post, ki traja šest tednov« (Kuret 1989, 210) oz. 40 dni, imenovan drugi postni čas ali „druga korizma“; posebne so zadnje 3 predbožične nedelje (prva je namenjena otroku, druga materi, tretja očetu, s čimer poudarjajo sveto družino). Danes na Zahodu »adventni čas obsega štiri nedelje, včasih jih je bilo pet« (Kuret 1989, 211), torej 4 adventne tedne.

Adventus v latinščini pomeni prihod, bližanje – za kristjane to pomeni v smislu pričakovanja (ali vsaj podoživljanja tega pričakovanja) »trojnega Gospodovega prihoda: v zgodovini,« (Nadrah 1969, 78) kot vstop v zgodovino časov, v antično judovsko kulturo, ko je judovski vernik, kot edini narod pričakoval Mesijo, Odrešenika, potem »ob paruziji« (Nadrah 1969, 78) tj. ob koncu časov ob Jezusovem ponovnem prihodu in vsakokratnega božjega prihoda v naš čas, »v sedanjem praznovanju po milosti, v evharistiji pa tudi na zakramentalni način. Božični prazniki pomenijo izpolnitev tega pričakovanja« (Nadrah 1969, 78) Jezusovega prihoda. »Odrešeno božje ljudstvo se zbira okrog novorojenega božjega Deteta. Emanuel« (Nadrah 1969, 78) – Bog z nami - »je evharistija, v kateri se božič vsako nedeljo in vsak dan obnavlja. … Izvršila se je čudovita zamena, mirabile commercium, o kateri govori liturgija. Bog je postal deležen naše narave, da bi mi postali deležni božje narave.« (Nadrah 1969, 78) V mašnih besedilih izstopajo 3 osebe: preroka Izaija in Janez Krstnik ter Božja Mati Marija (Bogorodica).

V adventu pri sv. mašah za vstop in za konec pojemo adventne pesmi, lahko pa tudi med obhajilom, če je primerno besedilo; sicer pa pojemo mašne pesmi in za konec lahko tudi Marijine (npr. Je angel Gospodov).

"V adventnem času naj orgle in druga glasbila uporabljamo s tako zmernostjo, kakor pristoji značaju tistega časa, da ne bi vnaprej označevali polnega veselja Gospodovega rojstva" (RMu2000, 313). Iz tega sledi, da se v adventu igra na orgle adventnemu času in s tem tudi adventnim nedeljam primerno, čeprav ima vsaka nedelja velikonočno vsebino, torej bolj zmerno.
Na 1. adventno nedeljo je poudarek na stvarjenju in čuječnosti.
Na 2. adventno nedeljo je poudarek na učlovečenju in spreobrnenju – razen na praznike (npr. Brezmadežna).
Na 3. adventno nedeljo, nedeljo veselja, tradicionalno imenovano Gaudete – po vstopnem spevu te nedelje: »Veselite se v Gospodu, vedno se veselite. Gospod je blizu. (Flp 4,4.5)« (Rimski misal 1992, 17) je še posebej naglašeno veselje, saj je »advent tudi doba veselega pričakovanja Gospodovega prihoda« (Nadrah 1969, 75), kar se mora odražati tudi na orgelski igri te nedelje. O tem pričajo liturgična besedila: zgoraj omenjeni vstopni spev Veselite se..., pa tudi berila, ki to veselje poudarjajo. Glavni lik v delavniških evangelijih je Janez Krstnik.
4. adventna nedelja se ozira na dogodke v neposredni pripravi Jezusovega rojstva. (To je tudi že čas t.i. božične osemdnevnice - pravilneje je devetdnevnica in devetdnevna pobožnost Marijo nosijo.) Prav tako je pri delavniških mašah, kjer v berilih slišimo tudi nekaj znanih mesijanskih prerokb. Tako se zadnja, 4. adventna nedelja, tradicionalno imenuje Rorate. Tudi to ime izhaja iz vstopnega speva te nedelje: »Rosite, nebesa, Pravičnega, odpri se, zemlja, in daj nam Zveličarja. (Iz 45,8)«. (Rimski misal 1992, 26) Ta spev izraža »starozavezno pričakovanje Kristusovega zgodovinskega prihoda na svet«, (Nadrah 1969, 75) podobno kot sedem O-antifon h kantiku Moja duša v sedmih dneh pred božičem. »Gledamo in podoživljamo, kako pravični iz stare zaveze hrepene po Odrešeniku in prosijo za njegov prihod.« (Nadrah 1969, 75) Ta zadnja adventna nedelja je zaznamovana s skorajšnjim dovršenjem tako pričakovanega učlovečenja Odrešenika, s tihim pričakovanjem skorajšnjega rojstva Jezusa Kristusa, zato imenovana tudi tiha, kar namiguje tudi na način sodelovanja pri sv. maši, tudi glede orgel, da se tako v bolj zbranem vzdušju pripravimo na veselo praznovanje Gospodovega rojstva, Božiča. (CG 2002, 12-15; Rimski misal 1992, 51*-52*; Krajnc 2008/09) To vero izražajo tudi vse štiri goreče okrašene sveče na adventnem vencu, ki so se po postopnem prižiganju iz tedna v teden pokazale kot živa zimzelena krona Kralja, kateri je z večno božjo ljubeznijo premagal temo greha.

Ker ima, kot že rečeno, adventni čas »dvojni značaj, je priprava na slovesno praznovanje Gospodovega rojstva, hkrati pa je to tudi čas, ki usmerja naša srca k pričakovanju drugega Kristusovega prihoda ob koncu časov«, (CG 1980, 4) adventni čas lahko razdelimo na dva dela:

- v prvem delu pojemo pesmi, ki so primerne za petje v času od 1. do 2. adventne nedelje oz. do 17. decembra, ko pojemo pesmi na temo osebnega spreobrnenja in pokore v pripravljenosti na drugi Kristusov prihod na svet za končno razsodbo in uresničenje njegovega „kraljestva“, saj je vse leto v bogoslužju najprej in edini On, Kristus (npr. 1. in 2. kitica Vi, oblaki, ga rosite SG 21), zakar je v ospredju resnobnost, čuječnost, budnost, priprava na Jezusov drugi prihod, za katerega ne vemo ne ure, ne dneva;

- v drugem delu od 17. decembra dalje pojemo pesmi, ki so primernejše za petje od 3. adventne nedelje naprej, ko pride v ospredje priprava na vesel dogodek Gospodovega rojstva (npr. Čuj iz višav veseli glas SG 13), bogoslužno obhajanje spomina Odrešenikovega rojstva, učlovečenja Druge Božje Osebe, prvi prihod Jezusa Kristusa na Zemljo, priprava na sprejem teh božičnih dogodkov.

To postopnost od enega k drugemu poudarku lahko razberemo v kiticah med ljudstvom najbolj znane adventne pesmi Vi oblaki ga rosite (SG 21), ki naj bi imela za vsako adventno nedeljo po eno kitico, torej 1. kitica za 1. adventno nedeljo, 2. kitica za 2. adventno, 3. kitica za 3. adventno in 4. kitica za 4. adventno, čeprav je vsebina vstopnega speva 4. adventne nedelje identična 1. kitici gornje pesmi (Podstenšek, CG 2002, 14; Rimski misal 1992, 26), zato se na 4. adventno nedeljo lahko poje za začetek sv. maše 1. kitico, za konec pa 4. kitico: O zveličar pridi skoraj.
Zaradi pričakovanja rojstva Odrešenika, ki nam bo prinesel luč življenja, odrešenje, je advent tudi praznik luči, kar se odraža v prižiganju 4 adventnih sveč, vsako nedeljo eno več ter v ljudski pobožnosti Marijo nosijo, pospremljeni z gorečimi baklami in tipično dialoško pesmijo »ob vstopu Marije« v hišo Kdo trka še? ter (nekdaj) v zornih mašah oz. zornicah v zgodnjih jutranjih urah, ko se dani, ob 5. ali 6. uri. Namreč zlasti pred 2. vatikanskim koncilom so se v adventu ne samo nedeljske, ampak tudi delavniške sv. maše obhajale v zgodnjih jutranjih urah, zato so bile imenovane zornice ali svitanice ali svitnice, svitne, jutranjice, celo zlate maše (Kuret 1989, 211) in so imele izrazit Marijanski liturgični poudarek (npr. tri različice zorniške pesmi Vso zemljo tema krije 1-3 SG 22-24) – ponekod se ta običaj obnavlja, med tem ko je npr. v severnejših deželah Avstrije (tudi med Slovenci na Koroškem) in Nemčije (še vedno) zelo živ in dokaj obiskan tudi ob delavnikih, kljub zgodnji jutranji uri.