Velika noč

Velika noč je 1. nedelja po 1. spomladanski polni Luni (po 20. marcu, ne po astronomski polni luni ampak po napovedih polnih lun, ki so jih leta 325 izračunali astronomi za krščansko cerkev in se povsem ne ujemajo z današnjimi astronomskimi izračuni).
Slovesna liturgija se po oglejskem vzoru pri nas navadno obhaja ob zori oz. v jutranjih urah, litanije pa popoldan.

Ob tem naj spomnimo na tri vidike Kristusa Kralja: zemeljski Kralj (Cvetna nedelja), Kralj življenja, zmagovalec nad smrtjo (Velika noč), Kralj živih in mrtvih, sodnik ob koncu časov (Kristus Kralj vseh večnih časov).

Praznik ima korenine v judovski pashi (pesah (hebr.) iti mimo, prizanesti), ki se nanaša na izhod iz Egipta (eksodus med 1250 in 1230 pred Kr.), iz jarma hlapčevanja in iz »hiše sužnosti«, čeprav je prvotni pomen iz časa pred hebrejsko kulturo, saj je to izmed najstarejših judovskih romarskih praznikov zahvala za prvi pridelek ali prvi naraščaj. Gre za pastirski praznik novega leta nomadskih ljudstev, ki so ga praznovali v družinskem krogu spomladi, ko se je narava prebudila, ob prvi pomladanski polni luni (v mesecu nisanu – mesec abib oz. mesec klasja). Darovali so enoletno jagnje moškega spola, da bi si zagotovili blagoslov pri čredah. S krvjo darovanega jagnjeta so pomazali podboje hišnih vrat, da bodo taka vrata odvračala od njih vsakršno nesrečo in zlo. Jagnjetovo meso, pečeno na ognju, pa so pojedli.
Tudi poljedelska ljudstva so obhajala pomladanski praznik, ki se je imenoval »Mazzot« ali »praznik opresnikov«, to je praznik nekvašenega krukha. Trajal je od 15. do 21. nisana. Jedli so sedem dni samo nekvašen ali presni kruh, dokler se ni skvasilo testo iz nove moke. Dan po soboti (na koncu praznika nekvašenega kruha) je bilo darovanje prvega snopa (prim. 3 Mz 23, 9-14).
Judje so v času kralja Ezekija (približno leta 700 pred Kristusom) že obhajali dan opresnikov skupaj s pastirskim praznikom, kakor nam poroča 2 Kr 30. Pred praznikom so imeli dneve čiščenja. Ves stari kvašen kruh so sežgali in jedli le nekvašenega (opresnega). Ker kvas povzroči, da testo vzhaja, je znamenje nabreklosti, napuha in grešnosti (prim. 1 Kor 5,7-8).

1. Velikonočna procesija z Najsvetejšim naj bi bila po velikonočni vigiliji preko noči ali ob zori, združena z Vstajenjem, kar je bogoslužno bolj logično, kot pa če je tik pred jutranjo slovesno sv. mašo (po logiki, da hostijo med mašo najprej posvetimo in šele nato častimo). Če je procesija ob zori, so potem za premor lahko slovesne pete jutranjice in hvalnice ali srečanje med verniki in izmenjava voščil in šele nato sv. maša. Zaradi tradicije pa je ponekod v Sloveniji Vstajenje in Velikonočna procesija lahko kar npr. ob 7 uri zjutraj pred sv. mašo (stojimo).

  • začne se z Vstajenjem v cerkvi pred božjim grobom: velikonočna koralna Aleluja (vsi 3x ponavljamo za duhovnikom – kantorjem – vsakič ton višje), nato nadaljujemo Zveličar naš je vstal iz groba 135, sledi Velikonočna procesija, med njo izmenjaje z zvonjenjem npr. pojemo Zapoj veselo, o kristjan 127, Skalovje groba se razgane 133, Jezus je vstal od smrti, Jezus naš je vstal od smrti 124, Minil je dan trpljenja 128, Zvonovi so zopet zapeli 131
  • konec procesije v cerkvi pred oltarjem (vsi stojimo): najprej med prihajanjem v cerkev preludij, nato ko duhovnik pred oltarjem zapoje Tebe Boga hvalimo, vsi zapojemo zahvalno pesem, npr. Hvala večnemu Bogu 788 in takoj po odpevih V zakramentu vse svetosti 487 ter zopet po odpevih in blagoslovu z Najsvetejšim takoj naprej Raduj se Kraljica nebeška, nato takoj nadaljujemo s sv. mašo, s Slavo.

2. Slovesna velikonočna sv. maša

  • dialog med mašnikom in verniki po koralnih napevih rimskega obreda oz. če je bila pred sv. mašo procesija, nadaljujemo neposredno s Slavo
  • Slava: Maša na Velikonočne napeve (M. Tomc)
  • psalm 117 (118): To je dan ali najprej »kantor« - solist Aleluja, aleluja, aleluja (M. Tomc), nato vsi odpojemo (2 glasno), nato moški pojejo vrstice Zahvaljujte se Gospodu,... in vsi odpevamo Aleluja,..., nato sledi 2. berilo
  • Pesem slednica: Victimae paschali laudes (Wipo iz Burgundije), Žrtvi velikonočni (1. del samo moški, 2. del samo ženske, zaključno Alelujo vsi), nato takoj naprej ...
  • Aleluja (vsi 4 glasno, J. Trošt), vmesno vrstico pred evangelijem pojemo vsi moški
  • Vera: vsi odpevamo Gospod, pomnoži nam vero (4 glasno), naprej med odpevi moški enoglasno
  • darovanje: Veliko noč praznujmo, Klic veselja naj osreči 123, Z vami smo in pojemo, aleluja (J. Trošt)
  • Svet: Maša na Velikonočne napeve (M. Tomc)
  • po povzdigovanju: Tvojo smrt 362, 3 x Amen 369, Oče naš 373 in slovesni odpev Tvoje je kraljestvo 380
  • Jagnje božje: Maša na Velikonočne napeve (M. Tomc)
  • obhajilo: Minil je dan trpljenja 128, Danica svetila je v mirno še noč 122, Zapoj veselo, o kristjan 127, Dan presveti, dan veselja 120, Za nas si, Jezus, se rodil 457 (3. kitica, Za nas si zmagoslavno vstal)
  • odslovitev - slovesen odpev: Bogu hvala, aleluja, aleluja 118 (koral)
  • konec oz. darovanje - "ofer": Raduj, nebeška se Gospa 130, O Marija, bodi zdrava 121, postludij

3. Lavretanske litanije Matere božje

  • uvod: Jezus, ti si vinska trta 472
  • Lavretanske litanije Matere božje 723: moški »naprej« pojejo vzklike, vsi dgovarjamo in odpevamo z velikonočnimi odpevi na vsakih 6 vrstic, vsak odpev po 2 x: Raduj, nebeška se kraljica 735, Raduj se, angelska Gospa 736, Vstal je Kristus, aleluja 739, Žalostna si solze lila 740
  • pred blagoslovom: Jezus, ti si vinska trta 472 (2. kitica)
  • konec: Raduj nebeška se Gospa 130