Sporedi cerkvenih pesmi

Cerkveno ali bogoslužno leto je razpored nedelj (Dominica), zapovedanih in nezapovedanih praznikov ter godov svetnikov v koledarskem letu. Nekdaj so bili (in so še, če mašujemo po "tridentinskem obredu"):
- slovesni prazniki – festa duplica oz. »duplex«;
od tega slovesni prazniki 1. vrste – festa duplica I. classis;
slovesni prazniki 2. vrste – festa duplica II. classis;
večji slovesni prazniki – festa duplica major;
manjši slovesni prazniki – festa duplica minor;
polslovesni prazniki – festa semiduplica;
- navadni ali preprosti prazniki – festa simplica;
- premakljivi prazniki od predpepelničnih nedelj (danes Čas med letom I.) do Vnebohoda – festa mobilia;
- očitno praznovanje – in foro;
- liturgično praznovanje v cerkvi – in choro;
- delavniki – Feria:
ponedeljek – Feria 2;
torek – Feria 3;
sreda – Feria 4;
četrtek – Feria 5;
petek – Feria 6;
- navadni delavniki – Feria minores;
- delavniki adventnega in postnega časa – Feria majores;
- srede, petki in sobote štirih kvaternih tednov ter ponedeljek v križevem tednu – Feria majores.
Danes po 2. vatikanskem cerkvenem zboru pa imamo lahko bolj enostavno le zapovedane ali nezapovedane slovesne praznike ter godove in delavnike z nedeljo.

Cerkev prek celega leta (začne se z adventom) z bogoslužjem oznanja in ponavzočuje Kristusovo velikonočno skrivnost in ostale odrešenjske dogodke. S prazniki in njihovimi obredi skušamo postajati vse bolj podobni Kristusu in vse bolj popolno hoditi po poti za Njim v večno domovino v nebesih, v večni Jeruzalem, mesto miru. Zato ko obhajamo praznične dogodke iz Jezusovega življenja in življenja izvoljenega Božjega ljudstva Izraela, jih obhajamo zato, ker odpirajo prihodnost stanju človeka sedaj, torej ne gre le za zgodovinski spomin, ampak za upanje sedanjega človeka, saj ima Bog rešitev tudi za sedanjo življenjsko situacijo vsakega izmed nas. Osnova tem praznikom, razvrščenim preko ti. cerkvenega ali sakralnega leta je s koledarjem merjen čas, ki ga imenujemo kozmični čas, in zgodovinski čas, ki je sestavljen iz neponovljivih dogodkov ljudi ter Božjih posegov.

Kozmični čas je cikličen, saj je vezan na ciklično ponavljanje naravnih znamenj, konkretno lege oz. men ali oblik najsvetlejših luči neba, Sonca in Lune. Osnova je RAZLIKOVANJE LUČI OD TEME, kot beremo v 1Mz 1,14-19: »14 Bog je rekel: »Naj bodo luči na nebesnem oboku! Ločujejo naj dan od noči in naj bodo znamenja za čase, dneve in leta! 15 Naj svetijo na nebesnem oboku in razsvetljujejo zemljo!« Zgodilo se je tako. 16 Bog je naredil dve veliki luči: večjo luč, ki naj gospoduje dnevu, in manjšo luč, ki naj gospoduje noči, ter zvezde. 17 Bog jih je postavil na nebesni obok, da bi razsvetljevale zemljo. 18 Gospodovale naj bi dnevu in noči in ločevale svetlobo od teme. Bog je videl, da je dobro. 19 In bil je večer in bilo je jutro, četrti dan.« Tako je LETO določeno po največji luči, po Sončevem gibanju (danes pri nas, drugje pa tudi samo po Luninem gibanju): časovni presledek med dvema enakima zaporednima legama Sonca med zvezdami (gibanje Sonca po ekliptiki na osnovi tropskega Sončevega leta) imenujemo leto in šteje približno 365 dni (in 5 ur), danes štetih od časa, ko Sonce iz najnižje lege na nebu v času najkrajših dni okoli Božiča (zimski solsticij) spet prične dobivati vse višjo lego in mi s tem vse daljše dni (tedaj so po rimskem izrazoslovju prve kalende oz. prvi koledarski dan, 1. januar), vse do najvišje lege okoli kresa (poletni solsticij) in spet nazaj do najnižje lege okoli Božiča (zimski solsticij), ko se Sončev cikel spet ponovi.
V ta letni Sončev ritem so razporejeni DNEVI (dies) z dnem, ko je Sonce vidno (bodisi neposredno ali posredno, če je oblačno), saj nam daje luč in mero dnevu (ko je najvišje na nebu, je poldan), in nočjo, ko ni vidno in je tema, so pa zato na nebu vidne druge manjše luči (če ni oblačno).
Časovni presledek med dvema enakima zaporednima menama Lune (črna luna ali mlaj, prvi krajec D, polna luna ali ščip in zadnji krajec C, kateremu zopet sledi mlaj itn.) pa imenujemo MESEC (mensis) in šteje okoli 30 dni (tekočine se gibljejo po Luninem ritmu, saj gre za privlak oz. dvig, večjo gibljivost tekočin, ko je Luna polna, npr. plima in oseka morja, sokovi v rastlinah in tudi v živalih in človeku, npr. menstruacija ženskega telesa, zaradi tega ženskega mesečnega cikla je bil Lunin ritem še posebej pomemben v materopravni, torej matriarhalni družbi novejše kamene dobe – neolitika (Kuret (Prva knjiga) 1989, 22)).
Če ta dva cikla Sonca (leto z dnevi) in Lune (meseci) združimo, v eno Sončevo leto pade približno 12 Luninih mesecev in 5 dni. Torej sovpadanje med Sončevim in Luninim ciklom ni povsem točno oz. kompatibilno (saj Lunino leto šteje le 354 dni), kakor tudi ni možno povsem točno do enega dne natančno izmeriti posamezne cikle Sonca in Lune, saj je v naravi vse nekoliko gibljivo oz. spremenljivo (medsebojno soodvisno niha). Tako so tu različno dolgi meseci (od 28 do 31 dni), saj se je število dni v mesecu tekom zgodovine prilagajalo v prid Sončevemu letu, in tu so tudi prestopna leta na vsake 4 leta (takrat se za en dan skrajša mesec februar), ko se leto zopet postavi v točnejšo odvisnost glede na Sončevo pozicijo na nebu. V preteklosti pa so te težave reševali tudi tako, da so pri uporabi zgolj Luninega leta s 354 dnevi na 3., 6., 8., 11., 14., 17. in 19. leto dodaja 13. mesec (namreč na vsake 19 let je Luna na nebu na istem mestu), ali da so določene dni kar izpustili, npr. potem ko je rimski Julijanski koledar sprejela vsa Evropa, je Julijansko koledarsko (srednje) leto od Cezarjevega časa pa do leta 1582 za naravnim Sončevim letom zamujalo že za deset dni, tako da je koledarsko pomladno enakonočje nastopalo vse kasneje glede na enakonočje v naravi, s čimer so nastopile tudi težave glede določevanja Velike noči, zato je tedanji papež Gregor XII. (XIII.?) (1572-1585) na podlagi dognanj posebne komisije in predloga neapeljskega zdravnika, astronoma in fizika Lilia ter njegovega brata Antonia iz Julijanskega koledarja preprosto črtal odvečnih deset dni, ki so se nakopičili zaradi napak julijanskega koledarja, tako da je 4. oktobru 1582 sledil kar 15. oktober (v oktobru je namreč najmanj pomembnih cerkvenih praznikov in godov, zato so izbrali ravno oktober, so pa imeli težave npr. bankirji, kako zaračunavati obresti, brez teh črtanih dni ali z njimi). S tem je bil postavljen nov koledar, ki ga po tem papežu imenujemo Gregorijanski koledar (čeprav so se trgovci in bankirji nekaj časa protestno držali še starega koledarja). Najprej so ga uvedli v Franciji, Španiji, na Portugalskem in v Italiji. V Avstriji in tako tudi v Sloveniji brez Prekmurja je bil novi koledar uveden leta 1584, iz 7. januarja so preskočili na 15. januar. Na Ogrskem s Slovenskim Prekmurjem je bil gregorijanski koledar uveden 1587. Pozneje so ta koledar sprejele še protestantske (npr. Velika Britanija 1873) in nekatere neevropske države (npr. Japonska 1873), nazadnje pa tudi pravoslavne dežele (npr. Rusija 1918, Srbija z Makedonijo in Črnogoro 1919, Grčija 1923), a ne pa pravoslavne Cerkve, ki so ohranile prejšnji Julijanski koledar (npr. Božič praznujejo petnajst dni kasneje, ko je njihov 25. december, pri nas pa že 6. januar, Gospodovo razglašenje ali Sveti trije kralji oz. 7. januar). (Ognjišče 2012, 69)
Kakorkoli že, preprosto rečemo, da se dnevi združujejo v teden (teden šteje 7 dni), tedni se združujejo v mesec (od 28 do 31 dni v mesecu), meseci pa se združujejo v leto (12 mesecev enega leta), ko se začne nov ritem pozicije Sonca na nebu in tako novo leto. Torej kozmični čas urejujeta števili 7 in 12 s sedmimi dnevi tedna in dvanajstimi meseci leta, blizu pa jima je tudi število 4 s štirimi tedni meseca (glede na Lunine štiri mene: mlaj, prvi krajec, ščip ali polna Luna ter zadnji krajec) in štirimi letnimi časi leta (glede na odnos med dolžino dneva in noči ter s tem višino Sonca na nebu) ter štirimi stranmi neba glede na pot Sonca (vzhod, zahod, sever in jug), kakor tudi posledično smerjo vetrov (zanimiva sorodnost: 12 Izraelovih rodov oz. kasneje apostolov, 7 zakramentov, 4 evangeliji). RITEM SEDMIH DNI je od Stvarnika zapisan v naravi od začetka, zato drugi ritmi niso primerni, saj so npr. za časa Napoleona poskušali tudi z drugimi ritmi, ki bi bili bolj dobičkonosni, npr. 10 dnevni delavnik (manj nedelj, več dobička), pa se ni obneslo, ljudje in živina so bili preveč utrujeni ali so povsem odpovedali. V prid sedmim dnem tedenskega ritma nam govori tudi SP izročilo stvarjenja v »sedmih dneh« (prim. 1Mz 1,1 – 2,4a).
Imenovanje dnevov v tednu je torej tekom zgodovine potekalo po zapovrstnosti v smislu številčenja dnevov kot prvi, drugi, tretji, četrti (četrtek), peti (petek), šesti, sedmi dan, potem pa tudi po vsebini (nedelja, ko se ne dela) oz. poziciji dneva glede na ostale dni (po nedelji sledi po-nedeljek, v sredi tedna je sreda, nemško Mittwoch) in tudi po Babiloncih, ki so takrat poznali le sedem „premičnih zvezd“ na nebu (Sonce, Luno in 5 planetov) in jih kot najsvetlejše luči neba povezovali oz. poistovetili z božanstvi ter tako vsakemu božanstvu pripisali en dan v tednu, kar so privzeli tudi nekateri drugi poganski narodi, npr. Rimljani (latinščina) in preko njih danes ves svet:
1. dies Solis, Sončev dan (Sonce kot simbol Boga, ki daje življenje vsem na Zemlji), angleško Sunday, nemško Sonnentag, v krščanstvu tudi Gospodov dan, dies Dominica, dies Dominicus, ko je Gospod Jezus vstal od mrtvih, zato je za kristjane to Gospodov dan, dan počitka, ko se ne dela, nedelja, 1. oz. večno novi 8. (vstajenski) dan v tednu;
2. dies Lunae, Lunin dan, angleško Moonday, nemško Montag, ponedeljek (dan po nedelji);
3. dies Martis, Marsov dan (bog vojne - moški dan), angleško Tuesday, nemško Dienstag, torek;
4. dies Mercuri, Merkurjev dan (bog trgovcev, glasnik bogov, zato so ob sredah sejmi), angleško Wednesday, nemško Mittwoch, sreda (na sredi tedna);
5. dies Iovis (2. sklon od Iupitrus), Jupitrov dan (največji rimski bog, bog nad vsemi bogovi), tudi Julijev dan, angleško Thursday, nemško Donnerstag, tj. Donarijev dan (največji germanski bog), četrtek (4. delavnik);
6. dies Veneris (Venera – boginja ljubezni – ženski dan), Venerin dan, angleško Friday, nemško Freitag (prosti dan v smislu dan, ko sledi vikend počitka?), petek (5. delavnik);
7. dies Saturni, Saturnov dan (bog setve), angleško Saturday, nemško Samstag, Sonnabend, sobota, iz judovske Sabath (zadnji dan v tednu, Gospodov dan, dan strogega počitka).
Danes sta kot »premični zvezdi«, torej priznana kot planeta, tudi Uran in Neptun, Pluton pa ne več, kar kaže na to, da je povezovanje dnevov s „premičnimi zvezdami“ bilo v določenem času zgodovine bolj orientacijski pripomoček kot pa neka gotova soodvisnost v naravi ali celo poosebljanje z božanstvi.
Meseci leta so v osnovi poimenovani po skupinah zvezd, po zodiaku, nebesnih oz. zvezdnih znamenjih živalskega kroga (vezanih na Lunino leto), ki so se v določenem delu leta na nočnem nebu pojavljali kot najbolj očiten nočni nadomestek dnevnega Sonca, a se ne prekrivajo več z današnjimi meseci, ker je tekom zgodovine prihajalo do raznih izhodišč glede določevanja mesecev in let, najprej vezanih bolj na Luno (Lunino leto ima 354 dni, zato se na 3., 6., 8., 11., 14., 17. in 19. leto dodaja 13. mesec, ker je Luna na nebu na istem mestu na vsake 19 let), kasneje pa bolj na Sonce (Sončevo leto ima 365 dni), a kot že rečeno, so še danes potrebni stalni popravki koledarjev oz. prilagoditve (npr. s prestopnimi dnevi ipd., da ne govorimo o različnih določanjih začetka posameznega cikličnega leta pri raznih civilizacijah, kulturah in verstvih).
Slovenci so mesece poimenovali po značilnostih v naravi (marec je sušec, april mali in maj veliki traven, junij rožnik, november listopad), po vrsti opravil (julij mali, avgust veliki srpan, oktober vinotok), po praznovanju (februar s svečnico je svečan) ali po situaciji preživetja (v mrzlem januarju je pomanjkanje hrane, zavetja in toplote, zato se prosi za pomoč in je ta mesec prosinec), rimljani pa so jih šteli po vrsti glede na začetek njihovega leta z marcem in ne z januarjem, kot danes; še posebej je bil pomemben 15. dan v mesecu in tako najbolj 15. marec kot rimsko Novo leto – Marčeve Ide – torej če štejemo od marca naprej je september sedmi mesec, latinsko septimus, oktober osmi, latinsko octavus, november deveti, latinsko je devet novem, december deseti, latinsko decimus; ali pa so jih poimenovali po cesarjih: julij po Iulius Cesar, avgust po cesar August.
Splet še drugih okoliščin je omogočil današnjo uveljavljeno poimenovanje mesecev na osnovi latinskega jezika:
1. Vodnar, januarius, januar, prozimec, prosinec (prošnji mesec, prosen kruh, vedno večje prosevanje Sonca);
2. Ribi, februarius, februar, svečan (Svečnica, sveče, sečan, ko se drevje seka), mali mesec (le 28 ali 29 dni);
Pomlad (21. marec – pomladanski ekvinokcij oz. enakonočje, čez 4 dni 25. marec – Gospodovo oznanjenje Mariji):
3. Oven, martius, marec (marčeve ide – 15. dan v mesecu – antično rimsko Novo leto; 1. mesec rimskega leta), sušec (suhi mesec);
4. Bik, aprilis, april, mali traven, jurijevščak (goduje sv. Jurij);
5. Dvojčka, maius, maj, majnik (Marijin mesec, šmarnice), veliki traven;
Poletje (21. junij – poletni solsticij, ko je Sonce opoldan najvišje na nebu, ko ima najvišji zenit in je zato dan najdaljši, 24. junij – Janez Krstnik in kres 23. junija na predvečer, čez 4 dni po 21. juniju, torej 25. junija pa dan državnosti Republike Slovenije, med tem ko je 26. junij astronomski kres, čas za merjenje najkrajših senc):
6. Rak, junius, junij, rožnik;
7. Lev, julij (rimski cesar Iulius), mali srpan, šentjakobnik (goduje sv. Jakob);
8. Devica, avgust (ime rimskega cesarja Augustus pomeni božji, odrešenik sveta), veliki srpan, gospojnik (Marijino vnebovzetje);
Jesen (21. september – jesenski ekvinokcij oz. enakonočje, 24. september – bl. Anton Martin Slomšek):
9. Tehtnica, september (septimus je 7. mesec rimskega leta), kimavec;
10. Škorpijon, oktober (octavus je 8. mesec rimskega leta), vinotok, kozoprsk (častili kozla);
11. Strelec, november (novein je 9. mesec rimskega leta), listopad, martinščak (goduje sv. Martin);
Zima, (konec novembra ali začetek decembra začetek Cerkvenega leta, 21. december – zimski kres ali zimski solsticij, ko je Sonce opoldan najnižje na nebu in je zato dan najkrajši, med tem ko je astronomski božič 4 dni kasneje, 25. decembra – Božič, Gospodovo rojstvo, tudi dan za merjenje najdaljših senc):
12. Kozorog, decimus (10. mesec rimskega leta), december, gruden, božičnik (Božič).
Rimljani so 1. dan v mesecu imenovali Kalendai, odtod koledar, 5. dan Nonae, 13. dan Idus, le v marcu, maju, juliju in oktobru je bil to 15. dan, ostale dneve pa so poimenovali glede na te imenovane dni.

Zgodovinski čas je linearen, saj človeškega življenja ne razumeva ciklično v smislu zakona večnega vračanja, ampak linaerno, torej da ima zgodovina neke svoje mejnike, enkratne dogodke, ki jih določa človeško življenje ali tudi božji posegi vanj, kateri se navadno ne ponavljajo, vsaj ne na enak način, v spominu pa ostanejo za vedno prisotni in dejavni. Npr. judje so ta čas šteli najprej po rodovih, potem pa po kraljestvih, rimljani so ga šteli od ustanovitve mesta Rim, danes pa ga večinoma štejemo od Kristusovega rojstva.

Če ciklični kozmični naravni čas združimo z linearnim zgodovinskim časom božjih posegov v človeško zgodovino, dobimo dvigajočo se spiralo, sakralni čas ali praznični koledar, v Cerkvi imenovan cerkveno ali bogoslužno leto, ki je kljub vsakoletnemu istemu ritmu praznikov vendar vsako leto drugačno, bližje skrivnostnemu cilju, ponovnemu prihodu Jezusa Kristusa, ki je istočasno konec in polnost. (CG 1980, 3) To cerkveno leto se tudi ne začne na isti dan kot kozmično oz. Sončevo leto, ampak na 1. adventno nedeljo, torej približno 1 mesec preje. (CG 1980, 2-3) Najglobji izvor in temelj liturgičnega leta je v Kristusovem naročilu: 'To delajte v moj spomin.' (Lk 22,19)« (CG 1980, 4) Tako je »Cerkev prvih 300 let poznala samo en praznik: Veliko noč; in to letno veliko noč in tedensko veliko noč – nedeljo«, (CG 1980, 4) »malo« veliko noč. Sicer »navadno delimo cerkveno leto na dve dobi, božično in velikonočno, z dvema žariščema, božičem in veliko nočjo«, (Nadrah 1969, 74) s tem da je glavno žarišče, nekakšen višek cerkvenega leta v velikonočnem praznovanju, kajti »Cerkev je, vsaj praktično in vključno, dajala velikonočni skrivnosti, to je Kristusovi smrti in vstajenju, vedno osrednje mesto. S tem je izražala vero, da se je odrešenje izvršilo s Kristusovo smrtjo in vstajenjem.« (Nadrah 1969, 74) »Ko Cerkev z evharistično daritvijo ponavzočuje Kristusovo daritev na križu, ne ponavzočuje, oziroma ne podaljšuje v naš prostor in čas samo Kristusovo smrt in vstajenje, temveč vse njegovo življenje, njegovo zemeljsko daritev, celotno delo odrešenja. Kristusovo življenje in odrešenje nam bogoslužje prikazuje kot živo resničnost, ki temelji na stvarni podlagi, da je namreč Kristus v evharistični daritvi osebno navzoč, po njej pa seveda tudi v nas in med nami.« (CG 1980, 4) Zato Cerkveno leto »ljubeznivo opozarja, da je prav po bogoslužju odrešenje navzoče danes,… da se moremo mi osebno vključiti v odrešenjsko dogajanje in biti v čim večji meri deležni Kristusovega odrešenja ter vedno bolj hrepeneti po čim tesnejši in prisrčnejši združitvi z Bogom.« (CG 1980, 5) Velikonočna skrivnost je namreč nekakšna nadgradnja oz. nadaljevanje judovske pashe, ki ne spominja samo na izhod iz egiptovske sužnosti, »temveč tudi napoveduje in zagotavlja nov izhod, ko bo Izrael nekega dne dokončno rešen, osvobojen«, (CG 1980, 3) in to v moči odrešenjskega dejstva, da je Jezus pasho na Veliki četrtek nadaljeval oz. nadgradil s postavitvijo evharistije, s katero je anticipiral (v naprej izvršil) daritev na križu, ki jo je naslednjega dne opravil nebeškemu Očetu (CG 1980, 3) s svojim trpljenjem in smrtjo na križu ter vstajenjem od mrtvih. Adventno božična doba pa bolj osmišlja in v krščanskem smislu nadgrajuje pogansko (indoevropsko animistično) vero o vračanju duhov umrlih v času »temnejšega« dela leta na severni zemeljski polobli (krajši dnevi, daljše noči) ter s tem povezano klicanje luči ob »zimskem kresu«, klicanje vse bolj oslabljenega Sonca, kakor tudi raznorazna praznovanja s številnimi (bolj ali manj norčavimi) obhodi v decembru (brumalia, consualia, saturnalia) oz. sprevodi ob novem letu – kolednicami (Kalendae Januariae), ki so bile v poganskih časih veliko bolj bučne in razuzdane, kot danes (Kuret (Prva knjiga) 1989, 15) – kolikor se jih je še ohranilo (vse tja do pustnega karnevala šem, maškar oz. mačkar, otepovcev, borovega gostüvanja in slovanskega kurentovanja oz. Pusta, Koranta ali tudi Fašnika do pred pepelnice). (Kuret (Prva knjiga) 1989, 20-25, 48) Krščanski prazniki in obhodi s tovrstno krščansko nadgrajeno rimsko, staroselsko in slovansko vsebino so naslednji: Vsi sveti in Verne duše (torej še pred adventom, ki je sicer nekdaj imel še več tednov, npr. 5), potem martinovanje, miklavževanje, lucijino, božična devetdnevnica z Marijinim nošenjem, Božič, božičnica in božično novoletno ter trikraljevsko koledovanje v svetem dvanajsteronočju nekdanje »divje jage«, vmes še štefanovo, šentjanževo, tepežkanje oz. Nedolžni otroci, silvestrovo in Novo leto ter Trije kralji, na koncu pa še Svečnica in blažev »žegenj«. (Kuret (Druga knjiga) 1989, 222-224, 243-246, 277-278, 279-283, 305, 342, 347-350, 355, 358-360, 382, 398, 403-405, 423, 429, 447, 457, 469-473, 482, 524-525, 538) »Na božič pripravlja adventni čas, na veliko noč pa … postni čas.« (Nadrah 1969, 74) A »ta delitev ne ustreza popolnoma resničnemu stanju, kajti cerkveno leto je ena sama celota, je 'Kristus sam, ki trajno živi v svoji Cerkvi in nadaljuje pot svojega neizmernega usmiljenja'«. (Nadrah 1969, 74) V tem smislu je božič »javljanje Gospoda, njegov prihod na svet z vsem, kar učlovečenje obsega. Jezusovega odrešilnega dela, njegove velikonočne skrivnosti, se spominjamo pri vsaki maši, zlasti še pri vsaki nedeljski maši«, (Nadrah 1969, 74) zato nekateri tudi pravijo, da je vsaka nedelja, prvi ali osmi dan v tednu (ker je bila judovska sobota sedmi ali zadnji dan v tednu) dan Kristusovega vstajenja, »mala« Velika noč – čeprav je seveda potrebno ta izraz »mala« vzeti z zadržkom, saj se obhajanje velikonočne skrivnosti po veličini milosti, ki se po Kristusovi žrtvi izliva na ljudi, ne razlikuje glede na to, ali je sv. maša med tednom ali na nedeljo med letom ali na Božič ali na samo Veliko noč, je pa seveda zunanji izraz in tudi notranja naravnanost lahko precej različna in z drugačnimi vsebinskimi poudarki, kar pa v končnem ne more ovirati božje milosti in delovanje od Kristusa poslanega Sv. Duha, če je dana milost vere v to dogajanje, svobodna privolitev in zavzeto sodelovanje posameznega vernika pri bogoslužju. Torej »božič ni posebna skrivnost, ki bi bila ločena ali neodvisna od velikonočne skrivnosti. Božič nas ravno postavi v stik z začetki velikonočne skrivnosti, saj pomeni v resnici začetek skrivnosti odrešenja. Kristusovo zasluženje za nas se je namreč začelo od prvega trenutka njegove človeške eksistence.« (Nadrah 1969, 74) Kot je bilo rečeno že zgoraj, je za prva krščanska stoletja značilno, da »velika noč ni samo najodličnejši praznik, praznik praznikov, ampak edini praznik. Praznik velike nedelje deli velikonočno dobo v dva dela: pripravljalni del in samo praznovanje velike noči. Veliki dogodki, ki se jih spominjamo v liturgiji te dobe, so: Gospodovo trpljenje, smrt, vstajenje, vnebohod in prihod Svetega Duha. Namen liturgije vsega leta je, da bi s Kristusom umrli in potem z njim vstali v novo življenje«, (Nadrah 1969, 74) se polagoma in s prizadevnostjo preoblikovali »do 'mere polne starosti Kristusove' (Ef 4,13)« (CG 1980, 5) »Vendar nobena doba cerkvenega leta ne izraža te misli tako živo kakor velikonočna doba.« (Nadrah 1969, 74) Tako »v teku leta Cerkev razgrne pred nami celotno Kristusovo skrivnost odrešenja«, ki vodi v Veliko noč in iz nje v smislu spiralne (ne le krožne) poti cerkvenega leta, tako da smo iz leta v leto v smeri osi spirale vse višje in tako bližje cilju, ki je po Odrešeniku Kristusu zasluženo in z naše strani v svobodi sprejeto ter ob paruziji po sodniku Kristusu odobreno večno bivanje v nebesih pri Očetu. »Jungmann naglaša, da bi morali tudi oznanjevanje osredotočiti predvsem na Kristusa in na velikonočni misterij, ki je hkrati Kristusov in naš misterij. Samo v luči Kristusove velikonočne skrivnosti krščanstvo v resnici ni neka zbirka naukov in zapovedi, marveč veselo oznanilo o Kristusu, ki nas hoče povesti domov k nebeškemu Očetu; po svojem bistvu je priključitev Kristusu in življenje z njim.« (Nadrah 1969, 74-75)
Tako se Cerkev vsak teden na nedeljo, prvi dan v tednu, spominja Jezusovega vstajenja, tudi v postnem času, zato je to dela prost dan (podobno se na petek vsak teden spominja Jezusove smrti in na soboto Marije). Namreč po Jezusu, drugi Božji osebi, je bilo vse ustvarjeno in potem po grehu človeka z Jezusovim odrešilnim delovanjem, torej trpljenjem, smrtjo in ključnim vstajenjem od mrtvih zopet vse obnovljeno, odrešeno. A Cerkev še dodatno tudi preko celega leta (začne se z adventom) z bogoslužjem oznanja in ponavzočuje Kristusovo velikonočno skrivnost, katere višek je Jezusovo vstajenje, in ostale odrešenjske dogodke. Te skrivnosti se v vsakem času na nek način ponavzočujejo. Tako je dobilo Cerkveno leto dve dobi, božično in velikonočno, ko se preko dveh mejnikov, praznovanja Jezusovega rojstva in potem vstajenja vsako leto obnovi vse Jezusovo življenje. Priprava na Božič so 4 tedni adventa, na Veliko noč pa 40 dni posta. Božični čas ima tri poudarke ali svete večere: božič, novo leto in Gospodovo razglašenje; velikonočni čas tekom petdesetih dni povelikonočnega praznovanja pa tudi tri: Velika noč, vnebohod in binkošti. Na praznike se pripravljamo z devetdnevnicami (pred Brezmadežno, božična, binkoštna), tridnevnicami (velikonočno tridnevje) ali z vigilijo oz. bedenjem (velikonočno), praznično vzdušje pa podaljšamo na osmino - osem dnevno praznovanje po prazniku (božična, velikonočna).

ADVENTni čas (In adventu):

Adventni čas se prične s 1. večernicami 1. adventne nedelje; adventni čas je priprava na božični čas oz. na praznik Gospodovega rojstva, Božič; pri bogoslužju se uporablja vijolična barva, razen če ni drugače določeno (npr. na 3. adventno nedeljo se lahko uporabi tudi rožnata barva); adventus v latinščini pomeni prihod, bližanje (mišljeno na Jezusovo rojstvo). Advent je tudi praznik luči, kar se odraža v ljudski pobožnosti Marijo nosijo in nekdaj v zornih mašah v zgodnjih jutranjih urah. Na orgle se v adventu igra bolj zmerno - razen na praznike in na 3. adventno nedeljo, ko je še posebej naglašeno veselje.
BREZMADEŽNO SPOČETJE DEVICE MARIJE, 8. december: Na ta dan se spominjamo brezmadeža izvirnega greha spočetja Marije staršema očetu Joahimu in materi Ani, ki je tako Marijo nosila v svojem telesu vse do njenega rojstva, ki se ga spominjamo čez 9 mesecev, torej 8. septembra.
3. ADVENTNA NEDELJA - »GAUDETE« (začetek introitusa oz. vstopnega speva) - nedelja veselja ob bližnjem prazniku spomina rojstva Jezusa.
BOŽIČNA DEVETDNEVNICA, 16. /»O« antifone za magnificat se začnejo šele 17./ – 24. december, neposredna priprava na Božič.
4. ADVENTNA NEDELJA – »RORATE« (začetek introitusa oz. vstopnega speva) – TIHA NEDELJA.

BOŽIČni čas (Tempore nativitatis):

Božični čas se prične s 1. večernicami praznika Gospodovega rojstva (Božič) in konča z 2. večernicami nedelje Jezusovega krsta (nedelja po prazniku Gospodovega razglašenja ali Treh kraljih), nato pa se npr. za uvod in zaključek sv. maše do Svečnice izjemoma še lahko pojejo božične pesmi, ker je v Sloveniji navada, da se jaslice v cerkvah pusti vse do praznika darovanja Jezusa v templju (Svečnica); pri bogoslužju se uporablja bela barva (na sam Božič lahko tudi zlata), razen če ni drugače določeno (npr. na praznik mučenca sv. Štefana je rdeča barva).
BOŽIČ, 25. december, zapovedan praznik, spomin rojstva Božjega Sina iz device Marije v Betlehemu v Judeji v času, ko je v Palestini vladal kralj Herod Veliki in v Rimskem cesarstvu, kateremu je pripadala tudi Palestina, cesar Avgust; rodil se je v hlevu ali hlevski votlini; tudi »zimski kres«, ker je v bližini zimskega solsticija (najkrajši dan); polnočnica ali angelska maša, zorna ali pastirska maša ter dnevna ali velika maša; sledi osemdnevno praznovanje, ti. božična osmina, ko vsak dan, tudi ob delavnikih, pri sv. maši zapojemo Slavo.
NEDELJA (PRAZNIK) Sv. DRUŽINE, nedelja v božični osmini.
MARIJA, SVETA BOŽJA MATI – Mati Cerkve, Novo leto, 1. januar.
PRESVETO JEZUSOVO IME, 3. januar, konec božične osmine, osmi dan je Božji Sin pri obrezovanju dobil ime Jezus (Jahve rešuje oz. Bog rešuje), kakor je skrbniku Jožefu že preje v sanjah naročil Gospodov angel.
GOSPODOVO RAZGLAŠENJE – »EPIFANIJA« (Sv. TRIJE KRALJI), 6. januar.
JEZUSOV KRST - tudi IME JEZUSOVO, čeprav je ta praznik že 3. januarja; 1. nedelja po Treh kraljih; spomin na začetek Jezusovega javnega delovanja, ko se je v 15. letu vladanja rimskega cesarja Tiberija, v času Poncija Pilata, upravitelja Judeje, v času Herodovega sina Heroda Antipa, oblastnika v Galileji, v času, ko sta bila velika duhovnika v Jeruzalemu Ana in Kajfa, Jezus dal Janezu Krstniku v Jordanu krstiti; nato je učil približno tri leta, dokler ga niso veliki duhovniki obsodili na smrt, ker je izjavil, da je Božji Sin, kar je bilo za jude preklinjanje, Poncij Pilat pa ga je obsodil, češ da se dela judovskega kralja.

MED LETOM I (Per annum I) med božičnim in postnim časom:

Z 2. večernicami praznika Jezusovega krsta se konča božični čas. Do Pepelnice sledi 1. obdobje časa Časa med letom, v katerem je liturgična barva zelena.
JEZUSOVO DAROVANJE - SVEČNICA, 2. februar: Prizor Jezusovega darovanja v templju sodi med tiste nenavadne dogodke iz Jezusovega življenja, ki so šli neopazno mimo ljudi. Kakor je bil običaj in je zapovedovala Mojzesova postava, sta Jožef in Marija 40. dan po rojstvu otroka, le-tega prinesla v tempelj, da bi ga »odkupila« in zanj darovala Bogu. Od izhoda iz Egipta dalje, ko so pomrli egiptovski prvorojenci, izraelski otroci pa so bili čudežno obvarovani smrti, so vsi izraelski prvorojenci pripadali Bogu in so jih morali starši »odkupiti«. Prvorojenci, ki s o pripadali Gospodu, naj bi v templju opravljali duhovniško službo. To je bilo praktično nemogoče, zato je že Mojzes za opravljanje duhovniške službe določil moške člane Levijevega rodu, za vse ostale prvorojence pa so morale družine duhovniku plačati za odkup pet srebrnikov. S tem obredom je bil združen še drugi obred, obred očiščevanja matere. Po rojstvu dečka je bila mati štirideset dni »obredno nečista« (ob rojstvu deklice je trajala obredna nečistost 80 dni). To je pomenilo, da mati ni smela sodelovati pri obredih v templju in ni smela hoditi v shodnico. Da bi ponovno postala obredno čista, je morala darovati najprej goloba in nato jagnje, če pa tega zaradi revščine ni zmogla, je namesto jagnjeta darovala še drugega goloba. Tako sta Jožef in Marija, ki sta bila revna, za daritev prinesla v tempelj dva golobčka. 2. februar ni le »Svečnica«, saj ima od leta 1997 še en pomen: po želji božjega služabnika Janeza Pavla II. je to Dan posvečenega življenja, ki ga obhajamo v vsej Cerkvi. To je dan zahvale za vse oblike Bogu posvečenega življenja in dan molitve za svetost vseh poklicanih; to je dan razmišljanja o pomenu darovanja, ki daje smisel Bogu posvečenemu življenju in neke vrste skupen razmislek o izzivih, kako to življenje živeti danes in tukaj, v okoliščinah, ki so večkrat drugačne od tistih, v katerih je bila ustanovljena določena redovna skupnost. To je tudi dan medsebojnega srečanja bratov in sester različnih karizem, katere je Bog poklical v življenje. Vse karizme pa so zrasle iz ene same želje: ljubiti Boga in človeka, svoje življenje darovati v poslanstvu, ki je dano posameznim redovnim ustanovam - da bi tako na različne načine pomagali drugim do srečanja z Odrešenikom. On je tisti, ki prinaša pravo luč v življenje nas, ki živimo redovno življenje, pa tudi vsakega človeka. Kot pravi psalmist, je samo v Gospodu izvir življenja; samo v njegovi luči vidimo luč; samo v tej luči nam vse postaja svetlo (prim. Ps 36,10).
Sv. BLAŽ, 3. februar: Pri sv. mašah se pred darovanjem ali po sv. maši deli »Blažev žegenj« zoper bolezni grla.
LURŠKA MATI BOŽJA, 11. februar.

POSTni čas (In quadragesima): Postni čas se prične opolnoči s Pepelnico in simbolično traja 40 dni (Izraelci so 40 let potovali preko puščave v obljubljeno deželo, Mojzes je bil 40 dni na gori Sinaj, kjer je prejel 10 zapovedi, Jezus se je pred javnim delovanjem 40 dni postil v puščavi), oz. če štejemo točno vse dneve vključno s Pepelnico naprej - brez nedelj! - je to čas do Velike sobote - nedelje niso vštete zato, ker je vsaka nedelja v svojem bistvu mala Velika noč; toda liturgično postni čas traja le do pred večerne maše na Veliki četrtek, ko se začne Velikonočno tridnevje (Veliki petek, Velika sobota, Velika noč), ki je Velikonočno praznovanje Velike noči, samostojna liturgična enota, ki ne sodi niti v postni, niti v velikonočni čas; postni čas je priprava na velikonočni čas; pri bogoslužju se uporablja vijolična barva, razen če ni drugače določeno. Orgle v postu uporabljamo samo za spremljavo petja, preludiranja pa se v celoti vzdržimo – razen na 4. postno nedeljo (nedeljo veselja) in na praznike.
PEPELNICA, sreda po »pustnem torku«, simbolično 40 dni pred Veliko nočjo (šteto brez nedelj!), strogi post.
GOSPODOVO OZNANJENJE - ANGELOVO OBISKANJE MARIJE ali MARIJINO OZNANJENJE, materinski dan, »spomladanska Marija«, 25. marec, vedno pade v postni čas, če pa je to še nedelja v postu, se liturgično praznovanje prestavi na ponedeljek: Na ta dan se spominjamo spočetja (učlovečenja) Očetovega Sina Jezusa Kristusa (tudi v meseni naravi) v telesu device Marije, s posredovanjem Svetega Duha; čez 9 mesecev, torej 25. decembra, pa se tako naravno logično spominjamo Jezusovega rojstva.
4. POSTNA NEDELJA - »LAETARE« (začetek introitusa oz. vstopnega speva) - NEDELJA VESELJA ob bližnjem prazniku spomina Božjega odrešenja – Velike noči.
5. POSTNA NEDELJA – TIHA – Prva pasijonska nedelja (zakritje križev).
CVETNI PETEK - spomin Žalostne Matere Božje.
6. POSTNA NEDELJA – CVETNA – Druga pasijonska nedelja, nedelja pred Vel. nočjo, slovesna liturgija, začetek Velikega tedna; blagoslov oljk pred cerkvijo.
VELIKI ČETRTEK – KRIZMENA MAŠA, dopoldne, samo v stolnicah ob škofu.

VELIKONOČNO TRIDNEVJE:

Obsega Veliki petek (s pričetkom po sončnem zahodu na Veliki četrtek), potem Velika sobota in Velikonočna nedelja (pričetek z vigilijo po sončnem zahodu na Veliko soboto); to je Velikonočno praznovanje Velike noči, samostojna liturgična enota, ki ne sodi niti v postni, niti v velikonočni čas, se prične z večerno sv. mašo na Veliki četrtek in traja do pred polnoči Velikonočnega ponedeljka (torej do poznih večernih ur Velike noči); pri bogoslužju se uporablja v četrtek, v soboto zvečer in v nedeljo bela barva, na Veliki petek pa vijolična barva. Orgle in zvonovi po Slavi večerne sv. maše Velikega četrtka ne pojejo vse do Slave sv. maše na Velikonočno vigilijo v soboto zvečer (pred Velikonočno nedeljo), ko jih zopet uporabljamo nadvse slovesno, bodisi za spremljavo petja ali kot solistični inštrument (preludiranje).
VELIKI ČETRTEK – ZADNJA VEČERJA, slovesna sv. maša zvečer (po Slavi vse »a cappella« - brez orgel).
VELIKI PETEK, strogi post, Križev pot ob 15h, zvečer obred »Jezusovega pogreba« (vse »a cappella« - brez orgel). Veliki duhovniki so Jezusa obsodili na smrt, ker je izjavil, da je Božji Sin, kar je bilo za jude preklinjanje, Poncij Pilat pa ga je obsodil, češ da se dela judovskega kralja.
VELIKA SOBOTA: Zjutraj je pred cerkvijo blagoslov ognja, ki ga ponesemo po domovih in z njim prižgemo ogenj za kuhanje Velikonočnih jedi. Čez dan ali bolj popoldne je blagoslov Velikonočnih jedil, ko še ne pojemo Velikonočnih pesmi, zlasti še ne Aleluje. Preko celega dneva pa se vsekakor vsaj nekaj časa še pomudimo v molitvi pred Najsvetejšim - Jezusom v grobu in premišljujmo o skrivnosti Zapuščenega Jezusa, o upanju Velike sobote na vstajenje od mrtvih, na osvoboditev od smrti in zagotovilu Večnega življenja. Po judovskem načinu štetja bogoslužnega dne se s sončnim zahodom sobota konča, tako da dejansko sv. maše ni v soboto, ne v petek, kamor spada še četrtek zvečer, tako sledeča vigilija dejansko spada že k nedelji.
VELIKONOČNA VIGILIJA – »bedenje« po mraku v soboto zvečer pred Velikonočno nedeljo (do Slave vse »a cappella« - brez instrumentov); deli liturgije: 1. Slavje luči, 2. Besedno bogoslužje, 3. Krstno bogoslužje in 4. Evharistično bogoslužje.
Velikonočna procesija z Najsvetejšim naj bi bila po Velikonočni vigiliji preko noči ali ob zori, kar je bogoslužno bolj logično, kot pa če je tik pred jutranjo slovesno sv. mašo (po logiki, da hostijo med mašo najprej posvetimo in šele nato častimo). Če je Vstajenje in Velikonočna procesija ob zori, so potem za premor lahko slovesne pete jutranjice in hvalnice ali srečanje med verniki in izmenjava voščil in šele nato sv. maša. Zaradi tradicije pa je ponekod v Sloveniji Vstajenje in Velikonočna procesija lahko kar npr. ob 7 uri zjutraj pred sv. mašo
VELIKA NOČ, 1. nedelja po 1. spomladanski polni Luni (po 20. marcu, ne po astronomski polni luni ampak po napovedih polnih lun, ki so jih leta 325 izračunali astronomi za krščansko cerkev in se povsem ne ujemajo z današnjimi astronomskimi izračuni). Slovesna liturgija ob zori oz. v jutranjih urah (po oglejskem vzoru) kot spomin in ponovno doživetje oz. ponavzočenje Jezusovega vstajenja od mrtvih – BISTVO KRŠČANSKE VERE. Praznik ima korenine v judovski pashi (pesah (hebr.) iti mimo, prizanesti), ki se nanaša na izhod iz Egipta (eksodus med 1250 in 1230 pred Kr.), iz jarma hlapčevanja in iz »hiše sužnosti«, čeprav je prvotni pomen iz časa pred hebrejsko kulturo, saj je to izmed najstarejših judovskih romarskih praznikov zahvala za prvi pridelek ali prvi naraščaj. Gre za pastirski praznik novega leta nomadskih ljudstev, ki so ga praznovali v družinskem krogu spomladi, ko se je narava prebudila, ob prvi pomladanski polni luni (v mesecu nisanu – mesec abib oz. mesec klasja). Darovali so enoletno jagnje moškega spola, da bi si zagotovili blagoslov pri čredah. S krvjo darovanega jagnjeta so pomazali podboje hišnih vrat, da bodo taka vrata odvračala od njih vsakršno nesrečo in zlo. Jagnjetovo meso, pečeno na ognju, pa so pojedli. Tudi poljedelska ljudstva so obhajala pomladanski praznik, ki se je imenoval »Mazzot« ali »praznik opresnikov«, to je praznik nekvašenega krukha. Trajal je od 15. do 21. nisana. Jedli so sedem dni samo nekvašen ali presni kruh, dokler se ni skvasilo testo iz nove moke. Dan po soboti (na koncu praznika nekvašenega kruha) je bilo darovanje prvega snopa (prim. 3 Mz 23, 9-14). Judje so v času kralja Ezekija (približno leta 700 pred Kristusom) že obhajali dan opresnikov skupaj s pastirskim praznikom, kakor nam poroča 2 Kr 30. Pred praznikom so imeli dneve čiščenja. Ves stari kvašen kruh so sežgali in jedli le nekvašenega (opresnega). Ker kvas povzroči, da testo vzhaja, je znamenje nabreklosti, napuha in grešnosti (prim. 1 Kor 5,7-8).

VELIKONOČNI ČAS (Tempore paschali):

Velikonočni čas se prične opolnoči na Velikonočni ponedeljek in kot osmina (1. del Velikonočnega časa) traja do 2. večernic na Belo nedeljo (nedelja po Veliki noči), sicer pa do 2. večernic Binkoštne nedelje; pri bogoslužju se uporablja bela barva, razen če ni drugače določeno. Orgle v velikonočnem času uporabljamo nadvse slovesno, bodisi za spremljavo petja ali kot solistični inštrument (preludiranje), seveda šele s Slavo med sv. mašo na velikonočno vigilijo v soboto zvečer (pred Velikonočno nedeljo).
DNEVI VELIKONOČNE OSMINE.
VELIKONOČNI PONEDELJEK, »pot v Emavs«.
2. VELIKONOČNA NEDELJA - »BELA« NEDELJA (nekdaj katehumeni odložili svoja bela krstna oblačila) - NEDELJA BOŽJEGA USMILJENJA.
4. VELIKONOČNA NEDELJA - NEDELJA DUHOVNIH POKLICEV, »Dobri pastir«.
PROŠNJI DNEVI – KRIŽEV TEDEN, 3 dnevi pred Vnebohodom: Procesije na prošnje dni pred Vnebohodom so mlajše od Markove procesije. Podobno gredo tudi tu v Križevem tednu pred Vnebohodom verniki iz cerkve med njivami in polji v zelenju in pri tem prosijo za njih blagoslov in blagoslov drugega človeškega dela, za odvrnitev naravnih nesreč oz. varstvo pred naravnimi ujmami, npr. povodnji, za odvrnitev vojske in drugih stisk ter prosijo za lepo (oz. primerno) vreme in za dobro letino. Procesija pa ima tudi spokorni značaj, zaradi katerega lahko vključimo vanjo tudi molitve za spreobrnjenje.
GOSPODOV VNEBOHOD, 40 dni po Veliki noči.
DEVETDNEVNICA K SVETEMU DUHU.
BINKOŠTI – Binkoštna nedelja (Sv. birma), 50 dni (»pentacostem«) oz. 7 tednov po Vel. noči, 2. ned. po Vnebohodu, rdeča liturgična barva. Binkoštni (nemška popačenka iz »fünfzig« in »fünften«, torej petdeseti) praznik so Judje praznovali petdeseti dan (gr. pentekoste) po prazniku pashe ali judovske velike noči (spomin na izhod iz Egiptovske sužnosti), saj jim je Bog 50 dan po tem »exodusu« na gori Sinaj po Mojzesu podaril Deset zapovedi (Dekalog), zapisanih na dve kamniti tabli. Prvotno je bil to poljedelski praznik na začetku ječmenove žetve, ko so darovali dva kvašena kruha, torej je to drugi judovski romarski praznik z vsebino zahvale za zadnje pridelke. Sveto pismo ga imenuje tudi praznik žetve ali praznik tednov ali praznik prvin pšenične žetve. Šele v času kasnejšega judovstva so se na ta dan spominjali tudi izročitve postave izraelskemu ljudstvu na Sinaju. Praznik je sčasoma dobil eshatološki značaj, ko je budil upanje, da bo Bog ob dopolnitvi časov razlil svojega Duha na vse načine in na vse živo. To se je dokončno uresničilo na binkoštni dan, ko je Bog 50 dni po vstajenju Jezusa Kristusa od mrtvih, po Veliki noči, v človeško meso vdihnil Sv. Duha, tako smo od tedaj po prejemu tega zakramenta, ki je dopolnitev sv. krsta, res tempelj sv. Duha, kot pravi sv. Pavel, od tedaj naprej je življenje Duha zapisano ne v kamniti tabli, ampak v naše meso, napolnjeni smo z božjo posvečujočo milostjo, ki v nas obnavlja z izvirnim grehom izgubljeno božje otroštvo, nadnaravne milosti in zdravi našo pokvarljivo naravo – med tem ko so bile (zaradi izvirnega greha) mimonaravne milosti, npr. človekova neumrljivost, za večno izgubljene. Tako se od izvirnega greha naprej rojevamo za smrt in upamo, da nas bo Jezus obudil od mrtvih, tako kot je Oče obudil od mrtvih Sina Jezusa Kristusa, ki nas je edini lahko kot Bog za večno in dokončno odkupil v spravo za naše grehe.

MED LETOM II (Per annum II):

Po velikonočnem času do adventa, po 2. večernicah Binkoštne nedelje naprej do 1. večernic 1. adventne nedelje.
Sv. JOŽEF DELAVEC, 1. maj in ŠMARNICE ves mesec maj (sicer je priporočljivo, da se šmarnična pobožnost obhaja samostojno, izven sv. maše, lahko tudi pred njo ali po njej, kajti šmarnice niso čas cerkvenega leta).
FATIMSKA MATI BOŽJA, 13. maj, spomin na začetek prikazovanj v Fatimi.
MARIJA POMOČNICA - MARIJA POMAGAJ, 24. maj, spomin na vrnitev papeža Pija VII. nazaj v Rim l. 1814 (iz ujetništva pod Napoleonom v Franciji v Fontaineblau), potem ko je okronal milostno Marijino podobo v Savoni. Marija Pomagaj na Brezjah in na Rakovniku.
SVETA TROJICA – Bog Oče, Bog Sin, Bog Sveti Duh, 1. nedelja po Binkoštni nedelji.
SVETO REŠNJE TELO IN KRI - TELOVO, 1. četrtek po prazniku Sv. Trojice, zapovedan praznik.
SRCE JEZUSOVO (tudi PRVI PETKI v mesecu čez leto), 2. petek po Telovem oz. petek po 2. nedelji po binkoštih.
BREZMADEŽNO SRCE MARIJINO (tudi PRVE SOBOTE v mesecu čez leto), 2. sobota po Telovem oz. sobota po 2. nedelji po binkoštih oz. sobota za petkom Srca Jezusovega.
ROJSTVO JANEZA KRSTNIKA, 24. junij, prvotni zavetnik cerkvenih glasbenikov
Kres - poletni solsticij (najdaljši dnevi v letu).
KARMELSKA MATI BOŽJA, 16. julij
JEZUSOVA SPREMENITEV NA GORI, 6. avgust:
MARIJINO VNEBOVZETJE (VELIKI ŠMAREN), 15. avgust, zapovedan praznik.
MARIJINO ROJSTVO (MALI ŠMAREN), 8. september (9 mesecev po prazniku Marijinega brezmadežnega spočetja - 8. decembra – sledi Marijino rojstvo).
MARIJINO IME, 12. september, spomin na zmago kristjanov (s pomočjo Poljakov) nad Turki pri Dunaju v l. 1683.
POVIŠANJE SV. KRIŽA, 14. september.
ŽALOSTNA MATI BOŽJA, 15. september.
Sv. MIHAEL, GABRIEL in RAFAEL, nadangeli, 29. september.
ANGELI VARUHI, 2. oktober.
ROŽNOVENSKA NEDELJA, 1. nedelja v okto. in ROŽNOVENSKA MATI BOŽJA ali MARIJA ZMAGOVALKA, 7. oktober, spomin na zmago nad Turškim ladjevjem pri Lepantu l. 1571.
FATIMSKA MARIJA, 13. oktober - spomin na konec prikazovanj v Fatimi.
ŽEGNANJSKA NEDELJA, nedelja po spominskem dnevu posvetitve cerkve ali 4. nedelja v oktobru oz. nedelja pred praznikom Vseh svetih: Pri vsaki posvečeni katoliški cerkvi, torej stavbi, ki ni le blagoslovljena (tj. prošnja, da neka stvar pomaga človeku pri zmagi dobrega nad slabim ali da bi v človeku zmagovalo dobro nad slabim), ampak tudi posvečena (izuzeta iz posvetne rabe in posvečena samo Bogu, torej maziljena s sv. oljem, navadno na 12 ali le na 4 mestih cerkvenih zidov, kjer so potem običajno nameščeni spominski posvetilni križi, maziljena pa je tudi miza oz. menza glavnega daritvenega oltarja, ki simbolizira žrtvenik, Jezusa Kristusa in mizo zadnje večerje, skratka evharistijo), se v cerkvenem letu praznujeta dva spomina, povezana s samo stavbo cerkve: En spomin ali praznik je na dan, ko goduje zavetnik cerkve, običajno upodobljen v glavnem oltarju ali oltarnem nastavku ali na steni nad glavnim oltarjem, in ga imenujemo patrocinij ali »sm'nj«, drugi tak spomin pa je na dan, ko je bila cerkev posvečena; na ta dan ali na bližnjo nedeljo (v naprej) se tako vsako leto obhaja Žegnanjska nedelja (ali Farno žegnanje, če gre za župnijsko cerkev). V tistih cerkvah, kjer pa se ne ve za dan posvečenja cerkve, pa se tega spominjajo na skupno jim določeno Žegnanjsko nedeljo, ki je tudi napisana na skupnem cerkvenem katoliškem, svetniškem koledarju (navadno 4. nedelja v oktobru). V spodaj predlaganih pesmih se tako skušamo spominjati same bogoslužne stavbe, božje hiše, cerkve in njenih ključnih delov za evharistijo in molitev ter »klicanju« k njima, npr. oltar, tabernakelj, pa tudi zvonovi idr.
VSI SVETI, 1. november, zapovedan praznik.
VERNE DUŠE – »REQUIEM«, 2. november: Na ta dan se vedno znova oglašajo ljudje z očitki o cerkvenem prodajanju odpustkov, zato je prav, da obnovimo vedenje o tem, kaj je to odpustek, da ga bomo znali duhovno uresničiti, ne pa ga zavrniti v prid brezbožnemu cinizmu. Odpustek je torej obred odpuščanja časnih kazni (zadoščevanje zaradi posledic greha) pred Bogom za tiste grehe, katerih (večna) krivda je že izbrisana (grehi so bili že izpovedani pri sv. spovedi), časna kazen pa ostane in se zanjo zadoščuje s pokoro ter se jo izbrisuje z odpustkom ob pomoči Cerkve, katera v službi odrešenja z oblastjo, dano od Kristusa, razdeljuje in naklanja zaklad zasluženj (zadostitev) Kristusa in svetnikov posameznemu verniku, točneje kristjanu (krščen človek), ki ni izobčen in je v stanju (posvečujoče) milosti (opravljena sveta spoved oz. mu vest in Cerkev ne očita smrtnega greha in ni navezan na mali greh) pod določenimi pogoji, navadno da po namenu papeža zmoli Vero, Očenaš, Zdrava Marijo in Slava Očetu ter opravi dobro delo: npr. da daruje za cerkev; ali v določenem jubilejnem letu (Sveto leto, Jubilejno leto, Pavlovo leto,...), da obiščemo določen kraj, npr. cerkev; na 2. avgusta (porcjunkolski odpustek na Marijo Angelsko), nekdaj če obiščemo cerkev bratov frančiškanov vseh vej, danes pa v vsaki cerkvi (le v porcjunkoli pri Asisiju skozi vse leto); v prvih osmih dneh novembra, če obiščemo pokopališče in v prvih dneh novembra, če ne obiščemo pokopališče, a molimo v cerkvah ali javnih kapelah; na zapovedane praznike... pri prejemu zakramenta bolniškega maziljenja (svete popotnice ob zadnji uri) vernik vedno lahko prejme popolni odpustek, kajti odpustek je lahko delen (za določeno obdobje) ali popoln (za vse življenje nazaj) v tem smislu, da nas delno ali popolnoma reši časnih kazni, ki jih dolgujemo za minule nam že odpuščene grehe. Vernik odpustek lahko prejme zase ali ga nakloni (daruje) rajnim (mrtvim – torej ne živim) v obliki prošnje. Odpustek se lahko prejme le enkrat na dan in sicer le na za to določen dan oz. enkrat na dan na za to določenem kraju. (vir: praksa Cerkve, KKC 1471, ZCP kan. 992-997).
NEDELJA KRISTUSA KRALJA: Trije vidiki Kristusa Kralja: zemeljski Kralj (Cvetna nedelja), Kralj življenja, zmagovalec nad smrtjo (Velika noč), Kralj živih in mrtvih, sodnik ob koncu časov (Kristus Kralj vseh večnih časov).