Sporedi cerkvenih pesmi

Besedno in evharistično bogoslužje sestavljata eno samo bogoslužno opravilo – sv. mašo (mašni obred) oz. evharistično daritev, čeprav je potrebno pojasniti, da je sv. maša žrtev Jezusa in ne le daritev, saj se nam Jezus daje vsega, ne le del sebe, torej sebe vsega vse do smrti na križu. Notranja povezanost med božjo besedo in Kristusovim telesom je Kruh življenja; Božja beseda nas vodi k evharistiji. Korenine tega obreda sv. maše pa so v judovski pashi, prvotno romarskem prazniku zahvale za prve pridelke, po odhodu iz Egipta (eksodusu) pa postane znamenje mesijanske odrešitve in tako pashalna večerja dobi izrazito obreden značaj. Na način praznovanja je vplival obred (hebr. Seder) štirih čaš in ga na svoj način preoblikoval. Osrednja misel, ki je povezovala jude v praznovanju, je bilo Božje odrešenjsko delovanje, katerega zavest so budili preroki. Zato pasha ni bila le golo spominjanje, temveč svojevrstno ponavzočenje Jahvejevega zgodovinskega posega in klic k osebnemu notranjemu osvobajanju. Poživljala je upanje, da bo v pashalni noči prišel Mesija in dokončno prinesel odrešenje. Pasha je sodba, vendar ne le nad Egiptom in njegovimi bogovi temveč tudi nad tem svetom in njegovimi vladarji (Jn 12,31; 16,11). Praznovanje so začeli na večer 14. nisana - mesec abib oz. mesec klasja (ob prvi pomladanski polni luni). Po bogoslužju v sinagogi so se zbrali starši in otroci okrog družinske mize, ki je bila za ta večer podaljšana za sprejem gostov. Le-teh naj bi bilo vsaj toliko, kolikor je bilo družinskih članov. Obred je potekal takole:
1.qaddesh (posvetitev: prvo, posvetilno čašo se napolni z rdečim vinom – spomin na kri jagnjeta, ki je v Egiptu rešila izraelske prvorojence - in doda do 1/3 vode; čašo se izpije naslonjen na desni bok; Lk 22,17-18)
2.urehas (umivanje rok; Jezus je verjetno namesto tega učencem umil noge; Jn 13,1-20)
3.karpas (poglavar družine zeleno namoči v kis; sledi kratka molitev hvale Bogu)
4.yahas (lomljenje drugega opresnika, polovico ga poglavar družine položi pod prtiček - afiqoman (gr.) prihajam)
5.maggid (na mizo prinesejo ostale jedi; vsak si da na krožnik kruh, jagnje, zelišča, jajce in omako (haroset); napolni se druga čaša vina – čaša veselja; sledi pripoved na osnovi dialoga, na koncu, po psalmih 113 (112) in 114 (113A) pa naslonjeni na desni bok izpijejo čašo veselja)
6.rohzah (umivanje rok vseh ob hvalni molitvi Bogu)
7.mosi massah (blagoslov opresnikov s hvalno molitvijo Bogu; skupaj jedo prvi in drugi kos opresnika)
8.maror (poglavar družine pomoči nekaj grenkega zelišča v omako (haroset) ob hvalni molitvi)
9.korek (omotanje: poglavar družine zavije grenko zelišče med dva koščka tretjega opresnika ob besedah iz 2Mz 12,8)
10.sulhan orek (večerja se začne z jajcem kot predjedjo, glavna jed pa je velikonočno jagnje in opresniki z grenkimi zelišči, ki se jih pomaka v omako (haroset))
11.safun (skrito: poglavar družine ob hvalni molitvi vzame del drugega opresnika, ki je ostal skrit pod prtičem, in ga razdeli med prisotne; Mr 14,22)
12.barek (blagoslov; po jedi si vsi umijejo roke, gospodar pa tretjič natoči vino v čašo, sedaj imenovano čašo blagoslova; Mr 14,23-25)
13.hallel (hvalnica; spije se četrto čašo, čašo odrešenja in poje skriti opresnik, ki so ga dobili v 11. delu (safun), kot znamenje Kristusa, ki je bil zlomljen za naše grehe, odstranjen in skrit in je prišel nazaj tretji dan, čeprav Jezus z učenci v dvorani zadnje večerje ni izpil četrte čaše, saj so pojoč drugi del Hallela odšli proti Oljski gori, kjer se začne pasion, Jezusovo odrešilno dejanje, ko je dejansko na nov način izpil kelih trpljenja in s tem odrešenja za vse človeštvo; Mt 26,30)
Na obrednem seder krožniku so bili trije kolački nekvašenega kruha - opresniki, simbol stiske in trpljenja oz. naglega odhoda ter simbol enega Boga v treh osebah; peteršilj in grenka zelišča so simbol trpljenja oz. trdega dela v Egiptu; omaka (haroset) - mešanica sadja in začimb so simbol malte, ki so jo morali judje pripravljati za težka gradbena dela v Egiptu; steklenica kisa, limoninega soka ali slane vode je bila podoba znoja in pretočenih solz in kaže na grenkobo morske vode in grenkobo sužnosti; trdo kuhano jajce žalost ob razdejanju templja in znamenje večnosti življenja, brez začetka in konca; štiri čaše pa so posvetilna, čaša veselja, čaša blagoslova in čaša odrešenja; imena čaš izhajajo iz 2 Mz 6,6-7, kjer se uporabljajo štirje izrazi za osvoboditev izpod suženjstva.
Po letu 70 po Kr., letu porušenja templja, Judje ne darujejo več jagnjeta, saj nimajo več templja, kjer bi ga smeli zaklati. Pashalno jagnje so zamenjali z uživanjem drugih jedil, npr. piščanca. Šele ko bo zgrajen novi tempelj, ki ga bo zgradil obljubljeni Mesija, bodo smeli znova použivati pashalno jagnje. Kristjani pa verujemo, da je ta Mesija že prišel, to je Jezus Kristus, Božje Jagnje, ki se za nas po duhovnikih, služabnikih Cerkve, vsak dan v »templju« Cerkve daruje na naših oltarjih in se nam daje v nebeško hrano, da lahko živimo Božje kraljestvo že tu na Zemlji in tako dosežemo polnost bivanja z Očetom v nebesih. Namreč Jezus Kristus je z daritvijo svojega telesa na križu dopolnil daritve stare zaveze. Sam sebe je daroval za naše zveličanje in tako postal duhovnik, oltar in jagnje obenem. (Velikonočni hvalospev)
Krščanska pasha je tako prehod ali transitus, po sv. Avguštinu Kristusov odhod iz tega sveta k Očetu, prehod od tuzemeljskega v nebeško (Jn 13,1; 16,26) in tudi naš prehod skupaj z Jezusom k Očetu (prim. Jn 12,3, 31; Kol 1,13; Ef 2,6). Pri novi pashi se hranimo z novo mano, s kruhom, ki prihaja iz nebes (Jn 6, 4.27.48-50). V moči velikonočne skrivnosti, prehoda iz teme v luč, smo postali duhovniški narod (1Pt 2,9) in smo deležni kraljevskega duhovništva (Raz 1,5; 5,9-10).

Znamenje zakristijskega zvonca je začetek neposredne priprave na sv. mašo, verniki v ladji vstanejo, za pevce pa je priporočljivo, da vedno ko med sv. mašo pojejo, stojijo, tudi če verniki sedijo.
K sv. maši pridemo, da bi bolj ljubili Boga, od nje pa gremo, da bi bolj ljubili ljudi.

PRIPRAVA DAROV – PROSKOME(aliI)DIJA
Proskomedija je samo pri pravoslavnih kristjanih oz. pri bizantinsko slovanski liturgiji in sicer pri antiohijski sv. Janeza Krizostoma oz. Zlatoustega iz 4. stoletja (se opravlja večino dni v letu, zlasti na njegovo rojstvo 13. novembra in na dan spomina prenosa posmrtnih ostankov iz Armenije v Carigrad 27. januarja) in pri starejši in daljši aleksandrijski sv. Bazilija (ali Vasilija) Velikega (se opravlja le 10-krat v letu), pri rimski pa ne - a naj ta del zaznamuje 10 ali vsaj 5 minutna tišina pred pričetkom sv. maše.
Proskomedija simbolično predstavlja Jezusovo skrito rojstvo v Betlehemu in skrito življenje v Nazaretu, zato se tudi opravlja v tihoti in v posebnem prostoru. Namreč pred začetkom liturgije Bogu prinesemo darove, kruh in vino - ne moremo živeti brez hrane in pijače - kar pomeni da Bogu darujemo svoja življenja. Na tlorisno okroglem kruhu (prosphoron) so na sredini odtisnjeni napisa ICXC (gr.) Jezus Kristus in NIKA (gr.) »je zmagoslaven« ter okoli trikotniki, veliki na levi predstavlja Devico Marijo, 10 malih na desni angele, preroke, svetnike in mučence, spodaj pa duše živih in rajnih. Duhovnik vzame nož, ki simbolizira sulico s katero je rimski vojak prebodel Kristusovo stran in izreže srednji del kruha, ki predstavlja Kristusa in ga položi na globoko pateno (diskos), ki predstavlja jaslice. Ko duhovnik nato prebode levi del kruha, ki ga je pravkar izrezal, izgovori: »eden izmed vojakov mu je s sulico prebodel stran in takoj sta pritekla kri in voda« (Jn19, 33-34). Istočasno v kelih (potirion) nalije vino in vodo. Nato izreže levi trikotnik, ki simbolizira Devico Marijo in še devet manjših. Na pateno položi delček kruha za vse tiste žive in mrtve, za katere se opravlja daritev. Nato moli za sebe in na pateno položi tudi košček kruha za sebe. Nato na pateno položi zvezdo (asteriskos), ki simbolizira betlehemsko zvezdo. Tako je simbolizem proskomedije dopolnjen: novorojeni Kristus je obkrožen s svojo materjo Marijo, z angeli, svetniki, mučenci in zemeljskimi gosti – darovi so pripravljeni.

Opomba:
Sveta maša v svetih časih in praznikih liturgičnega cerkvenega leta: v adventu in postu izpustimo Slavo, v postu pa še Alelujo. Pri Slavi sta izjema Marijina praznika (Marijino brezmadežno spočetje in Marijino oznanjenje) in morebitna zunanja slovestnost ali zavetnik cerkve, ko je Slava lahko, Aleluja pa v vsakem primeru v postu odpade. Za vstop (tudi za pesem slednico?) in za konec pojemo pesmi dotičnega svetega časa ali praznika, sicer pa lahko tudi med obhajilom, če je primerno besedilo.