Sporedi cerkvenih pesmi

Pokropimo in pokadimo dom in z vso družino molimo Rožni venec ali se tudi postimo. Če je sv. maša tudi na sv. večer, torej pred polnočnico, naj se pri njej še ne poje pesmi Sveta noč 57, ker je ta glede na tradicijo tridentinskega ritusa, ko je bila prva božična sv. maša šele opolnoči, primerna šele za polnočnico, lahko pa se poje tiste božične pesmi, ki izražajo hrepenenje po Odrešeniku ali dogodke pred rojstvom, npr. Zdaj razsvetljena je noč 25, Poslušajte, vsi ljudje 50, Kaj se vam zdi 1 45 in seveda tudi dele Božične devetdnevnice zadnjega dne.

Kolednice:
Angel me je klical (En angel me je klical), Jaz vem za eno štalico, Jožef, prileten mož, Kako je to mogoče, Kdo trka (še), Ker zora se dela, Le gor, le gor, sprebudte se, Marija pa / in svet Jožef sta romala (Svet Jožef in Marija sta rajžova / rajžala), Na polnoči grede 51, Nocoj je ena lepa noč, Nocoj ne morem spati, Pastirček pase čredico, Pridi Odrešenik sveta (Veni Redemptor gentium) (koral), Ta stara božična (Ta dan je vsiga veselja), Vstan Jurca, Veselite se ljudje, Zbudi se, Jeruzalem (Gašperšič), Božični mir prinašamo, Aleluja (Gašperšič), Slovenski Božič (Tomc).

Obrazložitev kolednic in koledovanja:
Čas tik pred Božičem in naprej v dvanajstih svetih božičnih dneh in nočeh do svetih treh kraljev ima tudi naslednjo posebnost: Srednjeveški slovenski (po tujih vzorih spesnjeni) božični pesmi Eno je dete rojeno in Ta dan je vsega veselja (Smolik 1963, 90, 92) »pričata za staro tradicijo božičnih in trikraljevskih obrednih pesmi. Z njimi so spremljali obredne prizore: najprej kot uvod v mašo v cerkvi, potem pred cerkvijo (kjer je imel domači jezik več pravic kot v cerkvi) in po hišah. O takih božičnih igrah ali vsaj prizorih« (Smolik 1963, 90) oz. koledah (iz rimskega koledarskega imena »Kalendae Januariae«) v povezavi z »ostanki predkrščanskega verovanja« (Kumer, 2000, 231) oz. kot prekritje s krščansko vsebino poganskih razbrzdanih obrednih obhodov (koledovati – okoli hoditi, postopati) ob novem letu »poročajo viri iz raznih krajev Evrope. Prizori ob jaslicah so znani že iz 11. stoletja, nastop treh modrih (kraljev) pa od 12. stoletja dalje«. (Smolik 1963, 90) Kuret sicer po izvoru loči dve starostni skupini božičnih kolednic: srednjeveške kolednice obsegajo v glavnem zapeto oznanilo božičnega dogodka, (Kuret (Druga knjiga) 1989, 342), baročne jezuitske božičnice pa obsegajo nazorno uprizoritev »v preprosti dramatski obliki z mimično akcijo ali vsaj z deljenimi vlogami, pétimi ali govorjenimi. … Polagoma so začeli obhajati božičnice sploh pred jaslicami.« (Kuret (Druga knjiga) 1989, 347) Tako koledniki, ki naj bi k hiši oz. na kmečke domove prinašali »blagoslov za letino, zdravje in srečo ljudem in živini«, (Kuret (Druga knjiga) 1989, 341) sčasoma niso več le peli božičnih kolednic, kar omenja še Trubar leta 1557, (Kuret (Druga knjiga) 1989, 347), ampak so imel rajši kratek prizor oz. koledo s ponazoritvijo dogajanja v Betlehemu v noči Gospodovega rojstva. (Kuret (Druga knjiga) 1989, 348) Koledniki so nastopali kot pastirji in angeli, s seboj pa so nosili prenosne jaslice, pred katerimi so »igrali«: (Kuret (Druga knjiga) 1989, 347) Vsebinsko jedro tega nastopa je po vzoru jezuitskih božičnic »isto v koledah vseh dežel od Alp do Karpatov: Pastirji vstopijo v izbo, pozdravijo, postavijo jaslice na mizo, nato ležejo na tla in se delajo, kakor da spijo. Angel ali pa kak drug pastir jih prebudi in jim sporoči novico o Gospodovem rojstvu. Pastirji vstanejo – kak zaspané se spočetka upira –, nato pa v krogu stopajo po izbi do jaslic, kjer se s posebno kitico poklonijo Jezuščku.« (Kuret (Druga knjiga) 1989, 348) Npr. v Tržiču na Gorenjskem so s prenosnimi jaslicami obiskovali »hiše po vrsti vsak dan od božiča do sv. treh kraljev med tretjo in sedmo uro popoldne.« (Kuret (Druga knjiga) 1989, 348) »Zelo verjetno so pri nekaterih koledah Jezuščka – zibali. Tedaj pač koledniki niso nosili s seboj prenosnih jaslic, marveč majhno zibelko s kipcem malega Jezuščka.« (Kuret (Druga knjiga) 1989, 348) »Otroci niso samo zibali, ampak so okoli zibelke tudi plesali in jo preskakovali, odrasli pa so jih spremljali s petjem.« (Kuret (Druga knjiga) 1989, 355) Ta običaj oz. zasebna pobožnost »zazibavk« se je po cerkvah in v božične igre razširil iz ženskih samostanov v 14. stoletju in se obdržal do 19. stoletja, (Kuret (Druga knjiga) 1989, 355) ko se je umaknil trikraljevskim kolednicam in koledam. (Kuret (Druga knjiga) 1989, 357) Za razliko od omenjenega prizora zibanja Jezuščka ali npr. romarskega vrtca (Kumer 2000, 239-240) pa božično novoletno koledovanje danes še ni povsem izumrlo – nasprotno, ponekod se celo načrtno obuja, npr. s trikraljevsko akcijo Misijonskega središča Slovenije, ali dobiva nove oblike, npr. vsako leto smo priča številnim živim jaslicam oz. božičnim prizorom (koledam), le da večinoma brez nekdanjih tipičnih koledniških pesmi – »v Štrekljevi zbirki jih je blizu 200« (Kuret (Druga knjiga) 1989, 342) –, ker sodobna tehnologija ob takih prizorih omogoča predvajanje raznoraznega aktualnega posnetega zaklada božičnih bolj ali manj božično liturgičnih pesmi, med katere so prišle tudi nekatere kolednice, npr. Kaj se vam zdi 1 (SG 45; Kuret (Druga knjiga) 1989, 349). Le tu in tam se trikraljevski koledniki še naučijo tudi stare koledniške trikraljevske pesmi, sicer pa pojejo le še običajne božične pesmi, med tem ko se te stare koledniške pesmi slišijo le še na pevskem koru, kamor so se med drugim tudi preselile ti. pastirske igre, (Kuret (Druga knjiga) 1989, 350) po katerih je Tomc napisal kantato Slovenski Božič in jo vsake toliko časa še slišimo po cerkvah v izvedbi cerkvenih mešanih pevskih zborov ali tudi na koncertnih odrih.