Sporedi cerkvenih pesmi

V pevskem zboru naj se poleg zborovodje in organista oz. korepetitorjev (pomagajo zborovodji pri učenju posameznih pevskih skupin) ustanovi tudi služba psalmista (za petje psalmov), lahko pa še druge vodstvene službe (ožji odbor staršev pri otroškem zboru, predsednik zbiora, tajnik zbora ipd.).
Za vodenje ljudskega petja pa naj se poleg organista postavi še predpevc ali kantor (praecentor ali primicerius, ki dela red v ljudskem petju), ki je lahko v isti osebi kot psalmist.
Izbira naj se take sodelavce, ki se zavedajo, da niso nastopajoči, ampak liturgi, služabniki oz. tisti, ki obhajajo obred, torej bogoslužni sodelavci, in da liturgija ni zasebna lastnina kogarkoli, niti mašnika, niti občestva. (pp Janez Pavel II.) Namreč vsak je povabljen in dolžan narediti to, kar mu je določeno in nič manj ter tudi nič več (ostala usklajevanja so prepuščena voditelju bogoslužja), saj vse službe pri bogoslužju spadajo k zakramentalnemu dogajanju, torej so znamenje Boga - zato se jim ne ploska! V 3. izmed 6 knjig O duhovništvu avtorja Janeza Krizostoma (Janez Krizostom, Izbrani spisi, Ljudska knjigarna, Ljubljana 1942) je v opombi na str. 180 zapisano, da je proti ploskanju v cerkvi (npr. če je dobra knjiga).

Ne prijemaj svetih posod s krivdo, preje se očisti. Ne bodi razklan med tem kar živiš in tem kar učiš oz. bereš ali poješ. Pristopi v svetišče k božji službi z veseljem do Gospoda. To naj velja tudi za cerkvene glasbenike, saj »bis orat, qui bene cantat« - kdor dobro poje, dvakrat moli (sv. Avguštin). Zato, »si vox est, cantat« - če imaš glas, poj (Jacobus Gallus). A peti je treba predvsem s srcem (cerkveni očetje), kar bi sicer lahko pomenilo tudi »ne preglasno«, torej ne prebučno.
V osnovi se seveda poje z glasilkami, čim lepše, torej s prepono - ne s stisnjenim grlom - in v primerni višini, z jasno izgovorjavo ter z izborom takšnih skladb, ki so primerne našemu znanju in sposobnostim.
Vse pesmi naj se določijo in pripravijo že pred pričetkom sv. maše oz. drugega bogoslužja. Pri tem naj se upošteva škofovo potrdilo za dovoljenje uporabe pesmi in pesmaric pri bogoslužju: Imprimatur (naj se tiska, lahko se tiska) in Nihil obstat (nič proti, glede besedila, nič krivoverskega), saj duhovna umetnost še ni avtomatično kar liturgična umetnost katoliške Cerkve.
Naj bo naše geslo oz. vodilo (»moto«): Musica noster amor. – Petje, naša ljubezen. (Jakobus Gallus Carniolus) Na začetku in na koncu pa vedno
Ad maiorem Dei gloriam. – Vse v večjo Božjo čast. (sv. Ignacij Lojolski)

»Petje na koru je večkrat nekakšen ekshibicionizem, razkazovanje; pevci se kažejo, kakor da bi imeli koncerte. To je zelo zgrešeno. Včasih jih je težko prepričati, da so liturgični sodelavci in da morajo povezovati ljudi z dogajanjem na in ob oltarju: z duhovnikom, liturgijo.
Ob tem vidimo, da sta Frančišek in Klara hotela preprečiti poudarek na melodiji in petju. Zanju je bila pomembna vsebina, zato sta odklonila melodije...« (Viktor Papež, Sveta Klara, cvet serafinskega vrta, Duhovne vaje, Nazarje 2003, str. 25)