Skupno kesanje
SKUPNO KESANJE (v uvodu oz. povabilu k skupnemu kesanju je tudi pomembno, da mašnik omeni besedo »greh« in ne le slabosti, pomanjkljivosti ipd. 'ovinkarjenje'; pri tem priznamo svojo grešnost in se spravimo z Bogom, sami s seboj in z bližnjim (in ne šele pri pozdravu miru, namreč takrat si podelimo Kristusov evharistični mir), torej gre tu za skupno kesanje in splošno spoved celotnega občestva (nezakramentalna odveza). Za priznanje grehov so na voljo štiri oblike:
1. Molitveni obrazec za spoved celotnega občestva (mašnik začne: "Vsemogočnemu Bogu...", verniki pa naprej z njim: "...in vam bratje in sestre...").
2. Spokorni verzi za dialog med mašnikom in ljudstvom (glej Red mašnikovega petja).
3. Slavilni vzkliki na čast Kristusu v povezavi z Gospod, usmili se, ki sicer sledi temu delu (glej Red mašnikovega petja). Vzklike lahko zapojemo na začetnem tonu izbranega (litanijskega) napeva za Gospod, usmili se ali improviziramo. Pri tej obliki petje vzklika Gospod, usmili se lahko prevzame tudi diakon ali drug pevec.
Ob nedeljah, posebej v velikonočnem času, je lahko namesto običajnega skupnega kesanja in speva Gospod, usmili se blagoslov vode in pokropitev ljudstva.
Skupno kesanje se je kot eden izmed elementov pokoncilske (po 2. vat. konc., op. M.M.) prenove bogoslužja razvilo iz prejšnjih pristopnih molitev v uvodnem delu maše (pred križem). (prim. Matej Podstenšek, Glasba pri maši – povzetek, Glasbena podoba bogoslužja, Cerkveni glasbenik, Družina 2006 (99), št. 3, str. 3)