Druga glasbila v bogoslužju

Izbiro glasbil za uporabo v bogoslužnem dejanju je potrebno pretehtati glede na tradicijo, trenutno kulturno okolje, vrsto bogoslužnega dejanja in prostora ter stilno zvrst izbrane glasbe. Če pogledamo v zgodovino krščanskih korenin, k judovskemu narodu, je med drugim znano, da je morala biti med gradnjo templja stroga tišina (vsa gradnja je bila tako zamišljena, da so na mesto gradnje le prinesli že dodelane posamezne gradbene elemente (prefabrikate) in jih v tišini sestavljali ter tako dogradili tempelj brez posebnih gradbenih dodelav na samem mestu gradnje). Potem je znano, da so v templju v Jeruzalemu kot bogoslužni inštrument lahko uporabljali le ovnov rog in harfo, zunaj templja, npr. v procesiji, pa so lahko uporabljali vse inštrumente, tudi bobne. Ovnov rog ali šap(f)ar je nekakšen predhodnik trobente in spominja tudi na angelovo trombo ob koncu sveta oz. ob 2. Kristusovem prihodu, sicer pa naj bi bil to tisti ovnov rog, ki so ga dobili iz tistega ovna, ki je zapleten v trnje čakal na doseg Abrahamu kot daritev namesto Izaka in je tako znamenje Božje previdnosti in rešitve (grešniki se s tem rogom sklicujemo na Božjo obljubo naše rešitve, da bi se nas Bog usmilil in nas rešil dušnih stisk, ki so posledica naših stranpoti od Boga), zato so iz tega simbolno duhovnega vidika takratne judovske kulture sicer v današnjem drugačnem kulturnem okolju morda prav trobila primerna še posebej v božičnem in velikonočnem času, ko se spominjamo odrešenja, ali na praznik Kristusa Kralja (apokaliptični značaj), posledično pa tudi vse, kar trobila posnema, npr. orgelske piščali. Harfa je iz Novozaveznega stališča zaradi razpetosti strun na les simbol za razpetost Jezusa na les križa, kar je za vse nas vir odrešenja in življenja; torej imajo taka strunska glasbila svojo vlogo še posebej v postu, morda tudi v adventu (s tem morda lahko opravičujemo tudi uporabo kitare, seveda ne igro na 'rokovski' način, ampak podobno kot na harfo, z »obiranjem«); sicer pa nekateri tudi ob Božiču obožujejo citre, češ da naredijo tako tipično Slovensko Božično vzdušje. Npr. tipično afriško pa je v današnjem času igranje na bobne - a to je že druga zgodba, zgodba različnih kultur, ki niso ovira za Kristusovo novost vstajenja od mrtvih in odrešenja ter temu primerno glasbeno oblikovanje bogoslužja. A vendar so bili v zgodovini vedno prisotni nekakšni pomisleki do nekritične uporabe glasbenih inštrumentov pri bogoslužju in načina igranja nanje, npr.:

»Petje je bilo takrat vse prej kot cecilijansko. Posebno priljubljene so bile živahne poskočnice, ko so šli ljudje okrog oltarja k darovanju. Orglavci so se skazovali z napevi trivialnih pesmi: Nesrečna zima mrazi me, Prišla bo tudi kukovca… itd.« (Josip Lavtižar, Spomini, v: M. Benedik, M. File, J. Mlinar, Naši znameniti rojaki, Župnijski urad Kranjska gora, 2008, str. 116)

»Katoliška Cerkev godbo pri posebnih slovesnostih in o visocih praznikih dopušča, da petje podpira in spremlja in da zvikšuje slovesnost. Poglavitna reč na pevskem koru je pa vender le petje, torej naj godba petja ne preglaša ali neumevnega ne dela. Še manj pristojna za službo božjo je pa godba, ki budi le posvetna čutila, raztresenost podpira ali pobožnost moti – taka naj se v cerkvi ne dopušča.« (Anton Lesar, Liturgika, Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg, Ljubljana 1896, str. 121)

»Druga glasbila se smejo pri bogoslužju uporabljati po sodbi in s soglasjem pristojne pokrajinske oblasti ..., kolikor so primerna ali jih je mogoče prilagoditi za sveto uporabo, če se skladajo z vzvišenostjo svetišča in zares spodbujajo pobožnost vernikov.« (B 120) Še posebej je potrebno biti pozoren na liturgično prostorsko skladnost glasbil (npr. prostorska razmerja gotskih katedral so kompatibilna z zvočno arhitekturo mehanskih orgel), na enakopravnost vseh primernih inštrumentov (problem cenenega poudarjanja kitare!), na jakost električnih glasbil (ne preglasno, problem neprimernih ojačevalcev in zvočnikov!) ipd.

Pri mašah z otroki je primerna uporaba Orffovega instrumentarija:

  • ksilofon (lesene ploščice);
  • zvončki (metalne ploščice – »glockenspiel«) oz. metalofoni;
  • veliki boben;
  • činele;
  • triangel (trikotnik);
  • marakas;
  • cev za tresenje;
  • leseni blok;
  • lesene palčke (trd les);
  • razni bobni (ročni bobenčki);
  • činele (enojne in dvojne);
  • tamburin (sicer netipičen za ta sestav).