Svetopisemska berila
SVETOPISEMSKA BERILA (ob nedeljah in praznikih sta dve berili, navadno prvo starozavezno pred in drugo novozavezno po psalmu - sledi si redosled po letih A, B, C; ob delavnikih so v svetih časih vsako leto ista berila, med letom pa si sledita leto I. na neparne in leto II. na parne letnice), berila iz teoloških razlogov niso nadomestljiva z leposlovjem, tudi če je to iz človeškega vidika bolj nagovorljivo; berilo recitiramo ali pa tudi pojemo po rimskem napevu, eden je namenjen za starozavezno besedilo in drugi za novozavezno besedilo. Potrebno je tudi paziti pri izbiri spola bralca, da je primerna vsebini berila (npr. »Jaz, Janez, ...« naj bere moški). Sicer pa naj berejo le dobro pripravljeni bralci, lektorji (ne na način TV ali radijskih voditeljev ipd., ker gre za liturgično branje, ko je potrebno izraziti božjo Besedo in ne sebe, zato ljudi pogledamo le pred začetkom branja in na koncu, ko rečemo »Božja Beseda«, sicer pa ves čas med branjem berila gledamo v besedilo – brez vmesnih očesnih stikov z verniki), duhovnik ali diakon pa smeta brati berila le, če ni bralcev (lektorjev). Ob nedeljah so prva berila navadno izbrana na temo alegorije do nedeljskega evangelija, npr. da je vsebovana ista beseda, tako da preko črke in duše pridemo do duha.
Možne besede za uvod v posamezno branje Božje besede naj vernikom pomagajo očistiti svojo vest, da bi Božjo besedo prav razumeli in jo poslušali ter sprejemali v duhu Cerkve in v zavesti njene povezanosti z zakramentom evharistije.