Pesem slednica
PESEM SLEDNICA (Sequentia oz. sekvenca) »je pesniška ali glasbena vrsta, ki se je razvila z dodajanjem besedila pod dolge melodije na zadnjem zlogu aleluje. Zaradi tega so jo prvotno peli po aleluji (pesem sledi aleluji, kot melodično nadaljevanje iz zadnjega zloga "a", zato slednica), prenovljena oblika misala pa to zgodnjo obliko prazniških pesmi uvršča na mesto takoj po drugem berilu oz. pred alelujo.« (Matej Podstenšek, Glasba pri maši – povzetek, Glasbena podoba bogoslužja, Cerkveni glasbenik, Družina 2006 (99), št. 3, str. 4)
Pri aleluja so se udomačili »jubilusi« (melodija brez besedila), iz česar so v zgodnjem srednjem veku nastali ob predloženih besedilih slednice (prim. Anton Štrukelj, Glasba v bogoslužju, v: Communio, 10. letnik (2000) 3, Družina Ljubljana, str. 255), ki so jih s Tridentinskim koncilom omejili na pet praznikov, po 2. vatikanskem koncilu pa samo še na štiri, od katerih sta obvezni le tisti na Veliko noč in Binkošti, na praznik Svetega Rešnjega Telesa in Žalostne Matere Božje pa ne (fakultativno). Tedaj je tudi dobila dokončno samostojno mesto pred aleluja in ne več v sklopu nje ali za njo. Znana je tudi pesem slednica Dies irae iz maše za rajne – Requiema, ki se je nekdaj pela takoj za Tractusom. »Pesem slednica je namenjena izvedbi posebne pevske skupine (shole) ali zbora; koralne napeve pojemo tako, da se posamezni verzi razporedijo med dve polovici zbora ali med pevca in zbor.« (Matej Podstenšek, Glasba pri maši – povzetek, Glasbena podoba bogoslužja, Cerkveni glasbenik, Družina 2006 (99), št. 3, str. 4)
obvezno na Veliko noč:
Žrtvi velikonočni (Victime Paschali laudes)
obvezno na Binkošti:
Pridi, pridi, Sveti Duh (Veni Sancte Spiritus)
neobvezno na praznik Svetega Rešnjega Telesa:
Hvali, Sion, Rešenika 142 (Lauda, Sion, Salvatorem)
neobvezno na praznik Žalostne Matere Božje:
Mati žalostna je stala 1 73 ali Mati žalostna je stala 3 74 (Stabat, Mater, dolorosa)
Na tem mestu lahko pojemo tudi evangelske kitice iz MAŠNE PESMI 383- 404.
Verniki vstanejo – tudi za vrstico v postu. Po tridentinskem obredu je mašnik pred branjem evangelija šel od sredine oltarja na desno stran, ob čimer naj bi verniki premišljevali, kako so Jezusa vodili od velikega duhovnika Ana h Kajfu, ga krivo obtožili in tepli.