Vzklik pred evangelijem
VZKLIK PRED EVANGELIJEM: ALELUJA + vrstica (vsebina evangelija ali praznika) + ALELUJA (Ha-lel – Slavite ali Hvalite Boga / Gospoda) s procesijo evangelske knjige (lekcionarja) do ambona (prižnice); kakor psalm je aleluja z vrstico še toliko bolj namenjena petju in ne recitiranju, sicer pa lahko oboje (aleluja z vrstico) tudi odpade, če pri maši ni petja in tako takoj po psalmu začnemo z evangelijem. Aleluja je velikonočna aklamacija, ki ima nalogo pozdraviti Gospoda, prihajajočega v svoji besedi pri evangeliju. (Cerkvene ljudske pesmi v liturgiji, Oznanjevalno-liturgična vrednost Cerkvene ljudske pesmarice iz leta 1961, Inavguralna disertacija (delni natis), Cistercijanski samostan v Stični, Ljubljana, 50) Na začetku krščanstva so alelujo peli le v velikonočnem času, kasneje pa v vsem liturgičnem letu, razen v postu. Evangeljski psalm so postopoma skrčili na en sam verz. (Primož Krečič, Naša družina, Oznanila župnije Koper, 2021-2022) »Ta vzklik je samostojen obred ali dejanje, s katerim zbor vernikov sprejme in pozdravi Gospoda, ki mu bo govoril v evangeliju, ter s petjem izpove svojo vero. ... Vrstica, ki je sestavni del vzklika pred evangelijem, je uglašena z vsebino evangeljskega odlomka, tako da jo vedno vzamemo iz lekcionarja; za nedelje med letom je vrstice mogoče izbrati med skupnimi besedili na koncu knjige beril.« (Matej Podstenšek, Glasba pri maši – povzetek, Glasbena podoba bogoslužja, Cerkveni glasbenik, Družina 2006 (99), št. 3, str. 4) Pri aleluji mora vedno sodelovati tudi ljudstvo, vrstico pa lahko samo zbor ali solist oz. kantor ali psalmist zapoje. »Za vzklik pred evangelijem uporabljamo eno- in večglasne napeve tako, da vzklik najprej zapoje pevec oz. pevski zbor, če je primerno, ga nato ponovi celotno občestvo, vrstico nato poje pevski zbor ali pevec, petje pa se sklene s ponovitvijo začetnega vzklika.« (Matej Podstenšek, Glasba pri maši – povzetek, Glasbena podoba bogoslužja, Cerkveni glasbenik, Družina 2006 (99), št. 3, str. 4) V postu se aleluje ne poje niti ne recitira, tudi pri mašah za rajne izven posta jo prvotno ni bilo. »V postnem času namesto aleluje pojemo drug primeren vzklik z vrstico ali pa samo vrstico pred evangelijem; lahko uporabimo tudi nadaljevalni spev (tractus) iz graduala. Če je pred evangelijem le eno berilo, pojemo tako spev (psalm) z odpevom kot alelujo z vrstico, lahko pa oboje nadomestimo s t. i. alelujnim psalmom (vzklik aleluja se uporabi kot odpev pri psalmu). V primeru enega berila pojemo v postnem času psalm in vrstico pred evangelijem ali pa samo spev (psalm) z odpevom.« (Matej Podstenšek, Glasba pri maši – povzetek, Glasbena podoba bogoslužja, Cerkveni glasbenik, Družina 2006 (99), št. 3, str. 4) Alelujo je v bogoslužje najverjetneje uvedel papež Damaz (366-384) na pobudo svojega svetovalca sv. Hieronima (Ferenčak Štefan, Cerkvena glasba, repertitorij, Maribor, Ljubljana 2005 – skripta TF UL, str. 20).
splošne Aleluje 346 - 357
Aleluja (122 - odpev pesmi Danica svetila je v mirno še noč)
Aleluja (124 - odpev pesmi Jezus naš je vstal od smrti)
v adventnem času – vse gornje in:
Advent 339
v božičnem času - vse splošne gornje in:
Aleluja (54 - 1. melodična fraza pesmi Rajske strune s trikratno ponovitvijo vzklika Aleluja)
v velikonočnem času - vse splošne gornje in:
Velika noč 1 345
Aleluja 116 (vigilija na Veliko Soboto in procesija na Veliko Noč)
V pravoslavni ali Vzhodni liturgiji, npr. v liturgiji sv. Janeza Zlatoustega, je pred evangelijem podobna procesija evangeljske knjige z odpevanjem »Aliluja«, ki jo zato prav tako lahko uporabljamo na tem mestu, z vsemi možnimi vzhodnimi napevi.
V postu je zaradi spokorniškega značaja le vrstica (iz knjige beril ali iz graduala) brez Aleluje (nekdaj so v postnem času na tem mestu peli nadaljevalni spev ali tractus in sicer neprekinjeno, brez odpevanja, enako pri mašah za rajne – Requiemu, le da se je pel pred pesmijo slednico). Namesto vrstice so v postnem času lahko drugi primerni odpevi iz postnih pesmi ali evangeljske kitice mašnih pesmi ali slavilni spevi Kristusu:
Post 1–4 341-344