Psalm z odpevom
PSALM Z ODPEVOM ali druga svetopisemska hvalnica (canticum) z odpevom nadomešča nekdanji Responsorium graduale, ki so ga peli na stopnici pod ambonom, zato se je imenoval stopniški spev ali gradual; Psalmellus po milanskem oz. ambrozijanskem obredu; ima nalogo oznanjevanja Božje Besede in vzpodbujanje premišljevanja le-te, saj je psalm Božja Beseda, zato ga ni mogoče nadomeščati s pesmijo (naj bo v meditativnem ozračju); po vsebini so psalmi častilni, hvalni, prosilni, spokorni in prerokovalni ali mesijanski; po svoji naravi pa je psalm namenjen petju, zato naj bi ga vedno peli, če pa se ga bere oz. recitira, pa je smiselnejše odpev izpustiti.
Nekakšen vmesni način med recitiranjem in petjem psalma je da odpevamo le odpev, kitice psalma pa psalmist le recitira, zraven pa lahko tudi tiha orgelska spremljava kot variacija odpeva.
Sicer pa glede na izvedbo celotnega petja psalmov razlikujemo tri različne sestave, čeprav se po tradiciji največ izvaja solistično s strani psalmista na ambonu in z odgovorom (odpevom) zbora oz. vseh zbranih vernikov po vsaki kitici (torej nekako mešano po responzorijalnem in antifoničnem načinu); osnovni dve psalmodiji sta:
- direktna psalmodija (»indirectum«) oz. neprekinjeno, kjer si verzi sledijo drug za drugim neprekinjeno in brez ponavljanja (npr. kot pri traktusu) in lahko poje solist ali kantor sam ali zbor sam (primerno pri slabem sodelovanju vernikov), lahko tudi večglasno;
- antifonična psalmodija oz. z odpevanjem pa je petje v dveh zborih, en zbor posluša, kaj mu poje oz. govori drugi zbor in obratno, na začetku in koncu pa se izvaja antifona, čeprav nekdaj tudi vmes (npr. petje psalmov pri oficiju), danes pa je to pogosteje solistični način z odpevanjem zbora in ljudstva po vsaki kitici;
tretja varianta pa je:
- responzorijalna psalmodija, kjer solist oz. psalmist ali kantor (v novejšem času tudi zbor) poje verze po koralnih ali sodobnejših (tudi štiriglasnih) napevih, na koncu pa "shola cantorum" oz. zbor ali ljudstvo doda ritornelo ali refren (npr. pri gradualih in responzorijih oficija) ali pa se izmenjujejo psalmist in shola oz. zbor in ljudstvo.
Tako je psalm možno peti na naslednje načine:
1.način: samo psalm, to je kantor ali zbor, brez odpeva oz. antifone, zato kar »tonus in directum«;
2. način: antifona (na začetku) – verzi, to je 1. verz (1. zbor ali kantor) – 2 . verz (2. zbor ali edini zbor) – 3. verz (1. zbor ali kantor) ... – antifona (na koncu, vmes pa ne);
3. način: antifona – 1. kitica psalma (naprej lahko izmenjaje med kantorjem in zborom ali med dvema zboroma) – antifona – 2. kitica psalma – antifona – 3. kitica psalma ... – antifona;
V zvezi s petjem psalma in odpeva ali antifone iz meniške tradicije petja oficija pa je možno peti tudi še na druge 3 načine, ne glede na sestav (kantor sam, kantor – zbor ali dva zbora):
4. način: antifona – psalm – slava;
5. način: antifona – psalm – slava – antifona;
6. način: antifona – 1. kitica – slava – 2. kitica – slava – ... (– antifona, ali pa nič), kjer je slava kot odpev.
Melodična osnova za petje psalma v izboru osmih cerkvenih tonovskih psalmskih načinov ali "octoechos", ki so 1. t. n. ali dorski modus ali protus, 2. t. n. ali plagalni dorski modus, 3. t. n. ali frigijski modus ali deuterus, 4. t. n. ali plagalni frigijski modus, 5. t. n. ali lidijski modus ali tritus, 6. t. n. ali plagalni lidijski modus, 7. t. n. ali miksolidijski modus ali tetrardus, 8. t. n. ali plagalni miksolidijski modus, je naslednja oblika:
(antifona) – (intonacija) – (1.) recitativni ton – (+ mala kadenca) – (2.) recitativni ton – srednja kadenca * – /premor za dobo miselnega izgovora besed »Pater noster«/ – (3.) recitativni ton – klavzula (predzadnja nota in sklepna kadenca) – (diferenca) – (antifona).
Obstajajo pa tudi drugi tonovski načini: eolski modus (kasneje naravna molova lestvica), tonus peregrinus, jonski modus (kasneje durova lestvica), tonus lascivus, tonus in directum (brez inicija za psalme, ki nimajo antifone), tonus pasqualis (za Velikonočni čas) in tonus pro defunctis (pri bogoslužju za rajne).
Seveda pa vedno ostaja tudi najenostavnejša možnost petja psalma v ravnem oz. recitirajočem petem tonu na stalni, isti višini ali »recto tono«.
Poleg vsega tega je za izkušenejše pevce možno tudi petje psalma na način psalmodiranja, to je nekakšna pevska improvizacija, ko na določeno temo sproti glede na besedilo variiraš sproti ustvarjajočo melodijo.
»Številne uglasbitve psalmov so predvidene za pevski zbor, zato niso primerne za spev po berilu, temveč se morajo izvajati kje drugje pri maši (za vstop, pripravljanje darov, obhajilo). Za odpev pri psalmu se uporabijo napevi, ki omogočajo petje celotnega občestva, vrstice psalma pa poje psalmist pri ambonu, pri čemer uporablja ali izvirne avtorske napeve ali pa različne druge modele, ki so skladni s tonalno strukturo odpeva. Namesto psalma iz knjige beril lahko pojemo stopniški spev iz rimskega graduala ali psalm z odpevom ali alelujni psalm iz preprostega graduala.« (Matej Podstenšek, Glasba pri maši – povzetek, Glasbena podoba bogoslužja, Cerkveni glasbenik, Družina 2006 (99), št. 3, str. 4) Psalmist naj med petjem oz. branjem psalma ne gleda po vernikih, ampak v ambon, note, besedilo, po vernikih naj pogleda le kadar morajo ti začeti z odpevom, med katerim on lahko memotehnično ali polglasno (če je potrebno) pomaga z ustnicami, odpevajo oz. odgovarjajo pa naj verniki čimbolj samostojno.
Psalmos v grščini pomeni pesem ob spremljavi harfe.
»Hebrejska beseda za psalme »mizmor« izvira iz glagola »zamar«: to pomeni »peti in igrati« z veseljem« (prim. Adalbert Rebić, Glasba v stari zavezi, v: Communio, 10. letnik (2000) 3, Družina Ljubljana, str. 247). »Na osnovi napisov pri psalmih, v katerih so dana navodila zborovodju glasbenemu mojstru in pevcu, ki je pel naprej, izvemo za njihovo značilnost, ali gre na primer za pesem (mizmor), kultno ali tempeljsko pesem (šir), spokorni psalm (miktam), romarsko pesem (šir hamma'lot) ali tožbo. Iz tega moremo tudi videti, s katerimi instrumenti so spremljali psalm in po kateri melodiji so ga peli. Beseda 'sela' v psalmu je pomenila spremembo glasbe, pavzo ali dvig glasu. Najprej je pevec zapel naprej prvi verz in ljudstvo ga je izmenjaje se ponavljalo. Pogostni verzi spremembe so bili »ker vekomaj traja njegovo usmiljenje« (Ps 136), »Halleluja«, ali »Amen«. Pri tem je ljudstvo ploskalo z rokami in vzklikalo« (prim. Adalbert Rebić, Glasba v stari zavezi, v: Communio, 10. letnik (2000) 3, Družina Ljubljana, str. 249).
»Po Evagriju Pontskem ima prepevanje psalmov namen bojevati se zoper čustva dušnega odpora: zoper žalost, jezo in slabo voljo (acedijo), to nevarno obliko duhovne potrtosti« (Jean-Pierre Longeat, Cerkvena glasba in kontemplacija, v: Communio, 10. letnik (2000) 3, Družina, Ljubljana, str. 270).
Petje psalma pri maši ima drugačen pomen od tistega pri molitvenem bogoslužju, saj je njegov namen »umiritev srca in duha, da se lahko bolje pripraviš na poslušanje Božje besede, ki bo sledila« (Jean-Pierre Longeat, Cerkvena glasba in kontemplacija, v: Communio, 10. letnik (2000) 3, Družina, Ljubljana, str. 276).
PSALMI PO BERILU 312 - 338
Zvonovi zvonijo 222 (odpev: Ave) ali Zdrava - Ave 769 (nižja tonaliteta)
Seznam psalmov iz Lekcionarja po svetopisemskem štetju, številke psalmov: 18, 21 (v Velikem tednu, zlasti na Veliki petek), 22 (v adventu), 24, 26, 32 (na praznik Svete Trojice), 33, 39 (na praznik Gospodovega oznanjenje ali Angelovega obiskanja Marije ali Marijinega oznanjenja), 44 (na Marijine praznike), 46 (na Vnebohod), 50 (v postu), 62, 65 (na velikonočne nedelje), 71 (na Gospodovo razglašenje oz. Sv. tri kralje), 84 (v adventu), 88 (pri krizmeni maši na Veliki četrtek in na praznik sv. Jožefa), 90 (v postu), 94, 97 (na Božič), 99, 102, 103 (na Velikonočno vigilijo po 1. berilu in na Binkošti), 115 (pri večerni maši na Veliki četrtek in na praznik Svetega Rešnjega Telesa), 117 (na Velikonočno vigilijo pred evangelijem in na Veliko noč), 121, 129 (v postu), 135 (na Velikonočno vigilijo in na velikonočne nedelje), 144, 2Mz 15 (na Velikonočno vigilijo po 3. berilu), Iz 12 (na Velikonočno vigilijo po 5. berilu in na Srce Jezusovo)
Več o številčenju psalmov si lahko preberete na:
http://sl.wikipedia.org/wiki/Psalm
Viri uglasbenih slovenskih psalmov po psalmskem vrstnem redu pa so na voljo tukaj:
http://sl.wikipedia.org/wiki/Slovenske_uglasbitve_psalmov
Epistolarne sonate so Mozartove instrumentalne skladbe, sestavljene iz enega glasbenega stavka za godala, trobila in orgle, ki so jih pri sv. mašah (po tridentinskem obredu) izvajali pred berilom iz Nove zaveze - navadno iz Pavlovih pisem (lat. epistola - pismo) – torej danes lahko namesto psalma – oz. po drugih virih naj bi bile te sonate namenjene zapolnitvi tišine med pripravo na slovesno procesijo oz. sprevod z evangelsko knjigo, kjer je bilo vključeno tudi kajenje knjige.