Homilija (pridiga)
Po vzoru nekdanjih predpridižnih pesmi pred homilijo oz. pridigo lahko zapojemo Je angel Gospodov 171 ali Predpridižno pesem ali parafrazo Očenaša, npr. Bog Oče, ki v nebesih 421, Oče naš nebeški 442
Podobno vsebino kot prošnji vzklik »Kyrie eleison, Christe eleison« naj bi imel tudi predpridižni prošnji oziroma slavilni klic z variantami (prim. Zmaga Kumer, Ljudsko petje pri bogoslužju in pobožnostih na Slovenskem, v: Communio, 10. letnik (2000) 3, Družina Ljubljana, str. 226). »Tridentinski odloki so med drugim pohvalili staro navado, da ljudstvo v cerkvi pred pridigo in po njej poje pesmi v svojem jeziku« (Zmaga Kumer, Ljudsko petje pri bogoslužju in pobožnostih na Slovenskem, v: Communio, 10. letnik (2000) 3, Družina Ljubljana, str. 232).
HOMILIJA (homilia, gr. – shajanje, zbor; homiletes, gr. – drug, prijatelj) – liturgično oznanjevanje oz. bogoslužni govor ali odlična (slovesna) oblika pridiganja med bogoslužjem z razlago Božje besede in bogoslužja s strani škofa, duhovnika ali diakona, kot povabilo h globjemu obhajanju skrivnosti evharistije (mistagogija) – ne sme pa znotraj evharističnega bogoslužja pridigati laik (ta ima lahko pridigo, nagovor, razmišljanje, premišljevanje, eksegezo, kerigmo, mistagogijo, preroštvo, katehezo, opomin ipd. le izven bogoslužja, npr. pred ali po sv. maši, ne pa na tem mestu homilije med sv. mašo, ker so za vodenje le-te pristojni le kleriki, ki pa v svoji homiliji seveda morajo vključiti tudi vse preje naštete vsebine) – je pa v 2. delu homilije predvidena tudi PRIDIGA – aktualizacija Božje besede, lahko tudi kot pričevanje s strani laikov, torej vseh krščenih, a predhodno (za to konkretno pridiganje oz. pričevanje) določenih od duhovnika, ki ima homilijo, da se na to vlogo pripravijo. Pri mašah z otroki se lahko v 2. delu homilije (pridigi) uporabi tudi dialog pridigarja (lahko tudi katehista ali katehistinje oz. laika) z otroki oz. vsemi verniki… ali se uporabi tudi drugačna sodobnejša sredstva, za katere pridigar presodi, da so najboljša za dosego cilja – odrešenje vsakega človeka.
Škof lahko pridiga iz stolice oz. sedilije (npr. škofovski sedež v stolnicah), ostali kleriki pa (stoje) iz prižnice ali ambona oz. v primeru da v 2. delu homilije pridiga laik, ta le iz ambona, nikakor pa laik ne pridiga iz prižnice.
Homilija naj ne bo moraliziranje, ampak preprost govor, ne karkoli, ampak skladno s potrebami ljudi, ne reševanje osebnih problemov pridigarja, ampak prisotnih (ne odsotnih) poslušalcev, torej s ciljem biti po tej homiliji bližje Kristusovi skrivnosti, bolj odrešen, iz česar potem v nadaljevanju bogoslužja lahko logično sledi odgovor vere z izpovedjo vere in priznanje šibkosti, izražene v prošnjah, ter konkretno življenje iz vere tudi po zaključenem bogoslužju.
Homilija naj bi izpolnila vse naslednje naloge: eksegeza (razlaga Božje besede), hermenevtika (vključitev oznanila v življenje, da bi lahko živeli odrešeno), kerigma (veselo oznanilo Jezusa in njegovega odrešenja, ki terja odločitev za ali proti Kristusu), kateheza (pouk o veri, prvenstveno odraslih), mistagogija (pozakramentalno oznanjevanje oz. uvajanje v skrivnost zakramentov po /prvem/ prejemu zakramenta, njih transcendenčnost v mističnem smislu, torej vabilo k vedno bolj poglobljenemu prejemanju zakramentov, da postajamo vse bolj podobni Kristusu, Besedi, po kateri smo ustvarjeni), preroštvo (dviga notranji pogled v prihodnost k odrešenju), martyria (pričevanje, zgled besed homilije v dejanjih vere - pridigar naj se zaveda, da najprej pridiga sebi), ekshortaza (opomin, varovanje pred zablodami).
V homiliji oz. pridigi naj bi zajemali najprej iz Svetega pisma, sicer pa »iz tega, kar predlaga cerkveno učiteljstvo v štirih stebrih Katekizma katoliške Cerkve in novejšem Kompendiju: iz veroizpovedi, obhajanja krščanskih skrivnosti, življenja v Kristusu in krščanske molitve« (vir: Papež Benedikt XVI., Posinodalna apostolska spodbuda, Evharistija zakrament ljubezni, Cerkveni dokument 115, Družina, Ljubljana 2007, 48).
»Služba besede, ki se mora opirati na sveto pismo, izročilo, bogoslužje, učiteljstvo in življenje Cerkve, naj neokrnjeno in zvesto podaja Kristusovo skrivnost« (ZCP 760).
Po pridigi je primerno malo tihote, lahko tudi meditativna orgelska improvizacija in drug primeren glasbeni ali multimedijski izraz povedanega oz. slišanega. Nato verniki vstanejo.