Zgodovina orgel

ZGODOVINSKI PREGLED RAZVOJA ORGEL - KRALJICE INŠTRUMENTOV

Razvoj orgel ima začetke v povezu piščali (siringi), kot prototipu orgel, potem gre razvoj na hydraulos, nekakšne vodne orgle, ker je pri njih voda uravnavala zračni tlak; ta hydraulos je bil v grškem prostoru znan že v 2. stoletju pred Kristusom. Naprej v orgelskem razvoju sledimo orglam s kovaškim mehom, ko so jim za uravnavanje zračnega tlaka dodali kovaški meh, saj je voda pozimi zmrzovala; in končno v 1. stoletju po Kristusu uveljavitev v Evropi, ko so jih prinesli v Rim (najprej ob veselicah, nato na dvorih in kasneje v cerkvah). Po zatonu ob preseljevanju ljudstev so v 8. st. pri{le zopet do veljave: bile so del imenitnih predmetov na dvorih, znak pozornosti ali priznanja med vladarji. Zaradi pridobivanja na kvaliteti orgelskega glasu, splošnemu pomenu in spoštovanja do njih, so jih od 9. stoletja dalje vse bolj postavljali tudi v cerkve in so se nekako do 14. stoletja v njih povsem udomačile. Nekateri trdijo, da so se prve orgle pri bogoslužju oglasile leta 640 na Angleškem, spet drugi pravijo, da jih je prvi upeljal papež Vitalijan (+669) na Laškem, večinoma pa je sprejeto dejstvo, da je prve orgle v Evropo poslal konstantinopelski cesar Konstantin Kopronim leta 742 ali 757 kot dar kralju Pipinu, očetu Karla Velikega (ali da jih je njemu daroval konstantinopelski cesar Konstantin Mihael), tako da so bile posledično na Nemškem prve orgle postavljene l. 826 v Achenski cerkvi (karolinški prestolnici). Vse te orgle so bile še brez pedala, tipke pa so bile primerne za igranje s pestmi in ne s prsti roke. Šele kasneje, s prerazporeditvijo piščali so bile tipke lahko ožje in zato primerne za igranje s prsti. Sledil je razvoj in dodelava na pedalu, razmerju med premerom in višino piščali, večmanualnosti, pestrosti registrov in na orgelskem ohišju. Po krizi v času reformacije nastopi v sklopu vsesplošnega razcveta baročne dobe tudi orgelski razcvet. V obdobju glasbenega baroka so orgle dosegle svoj vrhunec. Orgle so se razvijale v več smereh, odvisno od značilnosti posamezne pokrajine. Najbolj značilne orgle so nemške (germanski prostor), francoske (germansko galski prostor) in italjanske (romanski prostor, a tudi primesi etruščanov in langobardov – veja germanov). Pri nemških ločimo še severnonemške, nizozemske ter južnonemške in deloma češke orgle; francoske in italjanske orgle pa so vplivale na španske.

NEMŠKE ORGLE

so dosegle neverjeten razvoj že v 16. stoletju. "Mihael Pretorius" v knjigi "Sintagma muzikum" opisuje orgle v Gdansku, ki so imele tri manuale in nič manj kot 55 registrov. Ravno večmanualnost, bi lahko rekli, je prva značilnost, ki jih loči predvsem od italjanskih orgel. Orgle so postavili na pevski kor ob zadnjo, navadno vhodno zahodno steno cerkvene ladje, tako da je bil organist obrnjen proč od prezbiterija. Večmanualnost je nastala tako, da so na pevski kor prenesli pozitiv, ki je bil v prezbiteriju (oltarnem prostoru), ga postavili na korno ograjo in ga združili z igralnikom večjih orgel, ki je s tem dobil drugo klaviaturo. Pozneje se jima je pridružil tretji manual, ki je imel piščalje pod glavnim piščaljem ali nad njim. Ob strani glavnega piščalja sta bila pedalna stolpa, v katerih so bile pedalne piščali razdeljene na ce in cis stran. Manuale oziroma piščalja imenujejo po mestu, kjer stojijo. Prvi manual je "rikpozitiv" ali hrbtni pozitiv, ker ga je organist imel za hrbtom, navadno na korni ograji (če si zamislimo klasičen cerkveni prostor, je organist gledal proč od oltarja), drugi manual je "hauptverk" ali glavno piščalje pred organistovo glavo, tretji pa "brustpozitiv" ali prsni pozitiv, če je bil pod glavnim piščaljem, oziroma "oberverk" ali gornje piščalje, če je bil nad njim ali tudi “kronenwerk” ali kronsko piščalje, ker je dajalo orgelski omari krono. Ob vsem tem pa so lahko dodali še stranski pozitiv in spodnje piščalje (Unterwerk). Pedalne piščali so bile ob strani glavnega piščalja, lahko povsem ločeno, kot arhitekturni element kora.

Druga značilnost nemških orgel je, da so imele zelo razvit pedal, ki je imel najmanj dve do dve oktavi in pol obsega. Po registrih je bil pedal povsem enakovreden manualnim piščaljem. Imel je 4- in tudi 2-čeveljski register za igranje "kantusa firmusa", to je določene melodije, pa naj je bila v tenorju ali celo v altu. Bogastvo jezičnikov je dalo čudovito podlago zvočni arhitekturi. Tipke so bile dolge, da je bilo mogoče igrati tako s čeveljsko konico kakor s peto.

Tretja značilnost je večkrat poudarjena principalova logika, od 16- ali celo 32-čeveljskega v basu do 2-čeveljskega v prsnem pozitivu in potem alikvotna nadgradnja registrov znotraj posameznih skupin. Namreč vsak principal, to je osnovni register, na katerikoli osnovi, ima svoje alikvote, to je delne, višje tone, ki zvenijo hkrati z osnovnim tonom in mu dajejo zvočno barvo. Ti alikvoti so: oktava, kvinta, superoktava, terca, mala kvinta, naslednje pa združi v miksturo, ki je tolikovrstna, kolikor alikvotov še zajame.
Na drugi strani ima vsako piščalje svojo osnovo, ki je po pravilu vedno različna. Tako ima pedal za osnovo 16-, glavno piščalje 8-, hrbtni pozitiv 4-, prsni pozitiv pa 2-čeveljski principal (pomeni da je piščal najnižjega tona pri 2-čeveljskem principalu visoka 2 čevlja oz. 2x30cm, torej približno 60cm). S tem je že iz pročelja vidno, kam spadajo določene piščali. V zelo velikih orglah se to razmerje podvoji in tako pedal stoji na 32-čeveljski osnovi.

Tudi v nemških orglah so bili jezičniki bogato zasedeni in so zelo hitro "spregovarjali". Lahko jih delimo v tri skupine: trompeti in pozavne, fagoti in oboe ter bogata vrsta regalov (to so jezični glasovi s kratkimi odmevniki, nastavki). Ob tem lahko omenimo še ozkomenzurirane registre, saj v nemških baročnih orglah že srečamo gambo in salicional. Naj povem, da je menzura razmerje med višino in premerom piščali. Zanimivi so tudi sestavljeni registri od seskvialtere do raznovrstnih kornetov.

FRANCOSKE ORGLE

so prav tako večmanualne, iz enega so prišle na štiri manuale. Prvi je positif, drugi grand orgue (“gran orge”), obadva sta več ali manj klasično disponirana, tretji recit (“resit”) ima specifične solistične registre, četrti clavier de bombarde (“klavje de bombard”) pa le miksture in zelo raznolike jezičnike, npr. 5-vrstni kornet. Tretji in četrti manual imata le desni del klaviature. Pedal ni tako razvit kot nemški, a boljši od italijanskega. Služi jim za dolge note. Značilna je tudi stopalka, imenovana Apel, s katero se nožno vklopi jezičnike (npr. za dodajanje učinka med igranjem tokate).

ITALIJANSKE ORGLE

Prva značilnost italjanskih orgel je enomanualnost, torej le en manual, čeprav tu in tam zasledimo tudi dva manuala. Pedal je bil pogosto obešen, torej ni imel svojih piščali, pač pa je bil povezan z manulalnimi tipkami, za izvajanje le dolgih basovskih not. Poleg tega je bil še kratek, kar pomeni da je imel le tone C-dur lestvice, brez višajev oz. nižajev.

Druga značilnost je deljena klaviatura, kar pomeni da so večino registrov razdelili na levi ali basovski in desni ali diskantni del. Tako so italjanske orgle lahko rabile tudi kot dvomanualne.
Če si npr. želel v desni roki igrati melodijo, z levo roko pa to melodijo le tiho spremljati z akordi, si vklopil ustrezne dele registrov za levi in desni del manuala in igral. Seveda si bil pri tem omejen na svoj del klaviature, medtem ko na dvomanualnih orglah te omejitve ni. Prodornejši in v višjih legah barvitejši registri so imeli lahko le desni ali diskantni del manuala.
Prednost dvomanualnosti je tudi pogovor med manuali. To dosegajo Italjani s tracturo communis, ko lahko z enim potegom vklopijo ali zaprejo ripieno, tj. skupek oktavnih in kvintnih registrov principalove osnove.

Tretja značilnost je jasna razdelitev principalovih alikvotov, brez sestavljanja v skupine. V srednjih orglah gre od 8-čeveljskega principala tja do 1/4-čeveljskega alikvota. Medtem ko Nemci štejejo intervale do oktave, največ do decime, gredo Italjani prav do 36. intervala. To si najlaže predstavljamo, če gremo po belih tipkah: principal je osnova, oktava je 8. ton (VIII), kvinta je 12. ton (XII), superoktava je 15. ton (XV), terca je 17. ton (XVII), mala kvinta je 19. ton (IXX) in tako naprej. Vse gre do 36. tona (XXXVI), to je do ene četrtine čeveljskega registra, ki ima že v prvi oktavi najmanjše piščali. Te alikvote pišejo z rimskimi številkami. K temu je treba dodati, da imajo vse piščali ripiena vzporedno menzuro, kar pomeni, da ima na primer eno čeveljski c vedno isti premer, pa naj spada kamorkoli, torej le en 8-čeveljski register je osnova vsem ostalim registrom, skupaj imenovanim ripieno (tudi flavtnim). Ravno ta vsporednost menzure daje italjanskemu ripienu značilno svetlost in presojnost. Bili so mojstri akustike, mojstri za fin orgelski zvok. O tem pričajo tudi velike omare, ki so jim služile za boljši odmev.

To je tudi četrta značilnost italijanskih orgel, namreč da imajo pravzaprav samo en 8-čeveljski register in to principal, ki je zvočna osnova tako principalovemu ripienu kakor flavtnim registrom. Šele pozneje se bo pojavil flauto reale.
Hkrati lahko rečemo, da te orgle ne poznajo ozkomenzuriranih registrov. Ti nastopijo šele proti koncu 18. oz. na začetku 19. stoletja. Pač pa je značilen jezičnik tako v manualu kakor v pedalu, in sicer tromboncini in tromboni. Ti jezičniki imajo zelo kratek odmevnik in so se nameščali pod principalovim prospektom oziroma pred njim, da jih je mogel organist, ki je imel igralnik pod prospektom, uglasiti vsak čas in v kratkem času.

Peta značilnost italjanskih orgel je register voce umana ali latinsko vox humana. Ravno latinsko ime zavaja, ker pri nemških orglah pomeni jezičnik, v italjanskih orglah pa je to ustnični register. Za boljše razlikovanje je bolj praktično uporabljati italjanski izraz voce umana za ustnični register, latinski izraz vox humana pa za jezičnik iz družine regalov, to je s kratkim odmevnikom. Že renesančne italjanske orgle so imele voce umano, ki so jo včasih imenovali piffaro ali biffaro ali fiffaro, kar pomeni, da sta piščali dve. V diskantu namreč dobi principal še eno vrsto piščali, ki so uglašene malenkostno više. Ta razlika povzroča značilno tresenje. Voce umana je samo v diskantu, torej desnem delu klaviature, da je rabil kot solističen register v enomanualnih orglah, na drugi strani pa zato, ker v spodnjih dveh oktavah tresenje ni tako izrazito. Pozneje so ta pojav prenesli na flavtne registre (včasih tudi pri principalovih) in ga imenovali unda maris (kar ne pomeni morski val, temveč možev glas), v dobi romantike pa na godalne registre in ga imenovali vox coelestis po latinsko ali voix celeste po francosko. Podoben učinek ima tudi koncertna viola. Čeprav bi te registre lahko potegnili čez vso klaviaturo, so vedno ostali v desni polovici klaviature.

ŠPANSKE ORGLE

so skoraj v vsem podobne italijanskim, na francoske spominjajo le v miksture združeni višji registri, imenovani chirimia (“čirimja”) ali cimbala (“simbala”). In zelo opazni so jezičniški registri z vodoravnimi piščalmi, ki jih imenujemo kar artilleria (“artiljerja”) ali francosko en chamade (“an šamad”), mi pa jim rečemo španske trobente.
Španske orgle so bile skoraj v vsem podobne italjanskim, na francoske spominjajo le združbe mixtur ter jezičniški registri s svojskimi vodoravnimi piščalmi, imenovanimi tudi španske trobente, ki se pno iz orgelske omare.

Vse naštete orgle so imele mehansko trakturo, torej mehansko povezavo med tipko in ventilom sapnice, tj. tonske sapnice. Našteli smo le grobe značilnosti, za vsem tem pa se skriva bogastvo raznoraznih neomenjenih registrov in njihovih povezav, kar daje orglam še poseben čar.

ROMANTIČNE ORGLE

so začeli razvijati v začetku 19. stol., ko so orgle začele glede kakovosti glasu nazadovati pod raznimi vplivi, od katerih lahko navedemo vsaj dva: razvoj orkestra, ki vpliva na dispozicijo in razvoj tehnike, ki vpliva na mehaniko. Ker je orgelski zvok raven oz. enakomeren, so ga hoteli na različne načine oživiti: V severni Evropi so to poskušali s tremulantom, v južni pa z nihajoče sestavljenimi registri, vendar z godalnimi in ne več principalnimi. Piščalje določenega manuala so zaprli v omaro, ki je imela premakljive žaluzije. Z nožnim odpiranjem in zapiranjem le-teh je nastal pri posameznih registrih "krešendo" in "dekrešendo". Iznašli so tudi splošni "krešendo", pri katerem so vstopali registri posamično, od najtišjega do najmočnejšega, do polnih orgel in po isti poti nazaj. Po vzorih romantičnega orkestra s številnimi godali, so tudi v orgle vnašali godalne registre. Pozabili so na principalovo logiko, da je imelo vsako piščalje svojo principalovo osnovo. Že v klasicizmu so hoteli imeti na vsakem manualu 8-čeveljski principal, v romanticizmu pa ima tako prvi manual principalni principal, drugi flavtni principal, tretji manual pa violinski principal.

V tehničnem oziru je pomemben prehod od sapnice na poteg na sapnico na stožce, to je od tonske sapnice na registrsko. S tem zvok ni bil več jasen, ker je nemogoče nastaviti vse stožce tako, da bi vse piščali hkrati zapele. To pa je tudi omogočilo zamenjavo mehanične trakture s pnevmatično, s čimer organist nima več neposrednega vpliva na začetek zvoka, ker nastane med pritiskom na tipko in začetkom glasu časovni zamik, ki ga preje ob mehanski povezavi ni bilo. S kasnejšo električno trakturo pa je bil odziv prehiter. S pnevmatično trakturo so prišli tudi razni pripomočki: npr. zbiralniki, tutti in podobno. Orgle so postajale tehnično vedno bolj popolne, zanesljive, lahke za igranje, niso pa se zavedali, da gre to na račun kakovosti glasu.

Glede zunanjega izgleda naj omenimo, da pročelje ni več odražalo notranje strukture orgel. S pročelja ni bilo več jasno, koliko manualov imajo orgle in kakšna je njihova vloga. Oblikovanje prospekta je bilo prepuščeno arhitektu, dispozicija pa organistu. Po drugi strani so orglarji vse bolj postajali tovarnarji, orglarske delavnice pa tovarne orgel.