Sporedi cerkvenih pesmi

»Orgle je treba imeti v latinski Cerkvi v veliki časti kot tradicionalno glasbilo, ki more s svojim zvokom čudovito povečati sijaj cerkvenih obredov ter duha silno dvigati k Bogu in vzvišenim rečem.« (B 120)

Naloge organista pri bogoslužju:

• vodenje in spremljava petja celotnega občestva oz. ljudskega petja;
• vodenje in spremljava kantorja oz. predpevca, pevskega zbora in drugih pevskih skupin ali inštrumentalnih skupin;
• solistična igra (improvizacija, orgelska literatura).

Organist naj se zaveda, da ni potrebno vedno vsako tihoto zapolniti z improvizacijo. Za uvod sv. maše ali za uvod v Slavo ni vedno primerno bučno igranje z vsemi registri. Zelo primerno je nekaj minutno rahlo oz. umirjeno igranje pred začetkom sv. maše, ki ljudem pomaga, da se umirijo in se zberejo.

Intonacija
Pomen in zahteve pri (orgelski) intonaciji:

• jasna razvidnost, za katero pesem gre, v kateri tonaliteti je in v kakšnem tempu (ne prepočasnem!) jo bomo zapeli;
• naj bo karakterna registracija intonacije, torej drugačna od tiste za spremljavo pesmi (vendar ne po jakosti, le v barvi – npr. če bo pesem v pianu, naj bo taka tudi intonacija);
• razpoznaven zaključek oz. sklep intonacije (kljub drugačni harmoniji, spremljajočem ritmu ali okrasitvi melodije je najboljša zaključna kadenca Sd-D-T ali le D-T) in primeren »vdih« (odstavek); intonacija oz. uvod naj se pri ljudskem petju konča v isti legi, kakor se potem pesem (enoglasje) začne.

Vrste intonacije:

• enoglasna melodična linija;
• harmonizirana melodična linija, pri čemer sopransko melodijo lahko poudarimo s posebno solistično registracijo na ločenem manualu ali celo prenesemo v tenorsko (leva roka ali pedal, ki je ponavadi na 4-čeveljski osnovi) ali celo basovsko lego (pedal na 16-čeveljski osnovi);
• solistična linija po kratkem akordičnem ali imitacijskem uvodu;
  sopranska linija v dvo-, tri- ali štiriglasnem glasbenem stavku;
• igranje po dani partituri (harmonizirana melodična linija po notah), pri čemer se sopransko melodijo lahko poudari s posebno solistično registracijo na ločenem manualu ali celo prenese v tenorsko (leva roka ali pedal, ki je ponavadi na 4-čeveljski osnovi) ali celo v basovsko lego (pedal na 16-čeveljski osnovi)
• igranje po dani tabulaturi (harmonizirana melodična linija po notah za zbor – običajno štiriglasni stavek) z dodatnimi okraski (diminuicija)
• pri zadosti drugih informacijah o poznani pesmi lahko tudi bolj kreativno, kot kratko fugeto, z melodičnimi okraski, v obliki variacij,...;
• pri daljši intonaciji vanjo lahko vpletemo tudi druga melodična in harmonska sredstva (kontrastne teme, sekvenčne modele, modulacije, ...).

Pri orgelski intonaciji je izražen nastavek flavtista, poteza violinista in udarec pianista. (dr. Greß)

Način igranja pri spremljavi petja
Med posameznimi frazami so odstavki (»vdihi«), zaporedno iste pedalne note se igra povezano brez prekinjanja, več not (v melodiji) nad eno besedo se igra vezano, med tem ko se členitev besedila odraža v primerno artikuliranem igranju. »Ko govorimo o posameznih glasovih, je potrebno poudariti, da ima vsak svojo vlogo in pomen. Tako je osnovna melodija pesmi v sopranski liniji (lahko solistični register), alt in tenor služita predvsem kot tista dva glasova, ki določata »kvaliteto« harmonije, bas pa predstavlja osnovo celotni harmoniji. Pri tem ima še poseben pomen igranje basovske linije na pedal s primerno, na 16-čeveljskem registru temelječo registracij, ki se odlikuje predvsem po tem, da jo tako organist kot pevci zaradi akustičnih posebnosti nizkih tonskih leg vedno slišijo. To posebnost pedala lahko organisti uporabimo kot neke vrste dirigentsko palico, s katero ljudem med pesmijo nakazujemo ritmično strukturo pesmi. Naj gre za poudarjene dobe v taktu ali za pomembna mesta v besedilu, lahko s ponovnim pritiskom na pedalni ton ter s primerno artikulacijo v manualu takšno mesto izpostavimo na zares najbolj učinkovit način« (vir: Podstenšek Matej, Osnove liturgičnega igranja (1), v: Cerkveni glasbenik, letnik 96, leto 2003, številka 3-4, str. 16). Sicer pa ni potrebno ves čas spremljanja pesmi uporabljati tudi orgelski pedal, lahko npr. le pri odpevu. Pri spremljavi ljudskega petja v izbiri registracije ne preveč množiti le 8' registrov, rajši izberimo npr. principal 8' in naprej oktavo 4' oz. če je premočna, potem flavto 4' in morda še 2', da »čez nese«. Čeprav je pri ljudskem petju primarno petje in ne orgelska spremljava – ta je temu podrejena - naj vendar spremljava ne bo pretiha, ker dovolj oz. ravno prav glasna orgelska spremljava tudi ustrezno vzpodbuja h glasnejšemu petju. Sicer pa je priporočljivo, da organist skladno s svojim znanjem tudi preseže v pesmarici zapisano osnovno glasbeno formulo.

Improvizacija s harmonijo in generalbasom
Večglasje in koral: Zametki večglasja so že v bordunu (nepretrgoma sozveneč ton), organumu (oktavni, kvintni, kvartni), na severu Evrope v petju v tercah (cantus gemellus ali gymel), prvo pravo dvoglasje pa se je začelo pojavljati od 2. 1/2 12. stoletja, ko so pod gregorijanski koral (modalni sistem) dodajali 2. glas in kasneje še enega in še enega, tako tri- in štiriglasje (prvi Perotin), posebnost je samospev z inštrumentalno spremljavo, npr. generalnega basa (višek v operah in madrigalih Monteverdija), v dobi renesanse (15. in 16. stoletje) se je uveljavilo večzborje (cori spezzati), šest- in večglasje pa se je pojavilo po ponovni uveljavitvi homofonije po l. 1600, zlasti pa v romantiki za izražanje čustvene napetosti in nemira. Po l. 1600 tudi nastopi dokončna uveljavitev dura in mola, kot redukcija prvotnih cerkvenih modalnih lestvic.

Terčna haromija je kompozicijski sistem, osnovan na naravnih danostih sozvočja (sonihanja), in sicer alikvotnih (drugotnih) tonih (npr. na tonu C so to c, g, c', e', g', b', c'', d'', e'', fis'', g'', a'', b'', h'', c'''), ki so slišni pri naravnem zvenu in so jih prepoznali tudi kot vertikalen ali navpičen princip kompozicije pri kontrapunktu. Osnova je štiriglasni zborovski stavek, torej dvakrat po pet vzporednih črt, povezanih z akoladom in taktnicami, zgoraj violinski ali G ključ, spodaj basovski ali F ključ, določen tempo in tonaliteta ter vodeni štirje glasovi: visok ženski glas sopran zgoraj (repki not navzgor) in nižji alt spodaj (repki navzdol) v zgornjem črtovju, v spodnjem pa zgoraj tenor (repki navzgor) in spodaj bas (repki navzdol). Klasična harmonija gradi na razmerju sozvočij treh glavnih lestvičnih stopenj: tonika (I.), dominanta (V.) in subdominanta (IV.).

Generalbas je igranje akordov in njih zvez na inštrument s tipkami po pravilih terčne harmonije in na osnovi minimalnih podatkov, tj. sopranske in basovske linije ali le basovske linije in označbe akordov pod njo - generalbasne označbe.

Primeri improvizacije:
Za slovesen uvod v slovesno bogoslužje, npr. v protipostopu oz. kontrapostopu (S, A in T gor, B dol), lahko uporabiš naslednji niz razloženih ali ritmično osmišljenih akordov: C-B-As-Es-Des-Ges-C ali T-Sd-VI-D-T ali T-D-VI-III-Sd-T-D-T; ali kakor je izvajal pokojni akademik prof. Primož Ramovš v Ljubljanski stolnici ob prihodu pokojnega papeža Janeza Pavla II. kot uvod v pesem Hvali svet Odrešenika: začetek s pedalnim tonom C (pričakovanje), nato akordi C(Cerkev je zemeljska)-c(Cerkev je katoliška, vesoljna)-f(Cerkev je sveta, v njej so tudi svetniki)-czm(v Cerkvi je tudi zlo, trpljenje, kaos)-C(konec koncev smo v tem trenutku vendar v realnosti na Zemlji) in lahko še naprej a-F-d-(h)-G-(Cis)-C ali preko kvinte g v akorode G-a-e-F-C-G-C.
Tridelna skladba npr. za sv. Trojico ali Gospod usmili se:
A – uvod (eksplozija, harmonija, umirjenost)
B – jedro (upor, oporekanje, diametralnost, disharmonija)
C – zaključek (potrditev eksplozije, vizija nebes, veselje)

Razvezi: sekunda gor, kvarta dol in nona gor v veliko kvinto.